Pusti in pridi

Veste, kaj se je danes zgodilo? Natanko to, kar se je zgodilo s tistimi štirimi učenci med njihovo vsakdanjo službo. Ste slišali? Niste?

Rečeno je bilo: »Pusti vse skupaj in pojdi za mano!«

Če ne slišimo tega stavka vsak trenutek, ampak res vsak trenutek svojega življenja, potem ne razumemo evangelija. Še enkrat se moramo spomniti: evangelij ni grožnja, evangelij ni vklenitev v zapovedi in prepovedi, evangelij ni zapor, evangelij je svoboda – pustiti vse skupaj in samo iti za njim.

Seveda boste protestirali: »Toda mi imamo toliko skrbi, mi moramo vse urediti, mi moramo poskrbeti za otroke in starše in za družino ...« Radi imamo zapovedi in prepovedi, da. Neko lažno varnost nam dajo. Radi imamo, da nam kdo ukazuje, pa naj bodo to vsakdanji dogodki, služba, skrbi, obveznosti, dolžnosti, ljudje, ki baje ne morejo brez nas, in še kaj. In toliko smo navajeni raznih bremen, da si bomo verjetno tudi današnje Jezusove besede naložili na pleča in hodili isto pot naprej, vedno bolj utrujeni od krščanstva in življenja, dokler se nam ne bo dokončno strgalo.

A spreobrnjenje ni še ena od stvari, ki bi si jih morali naložiti kot življenjsko nalogo, še ena obveznost, ki nam bo napolnjevala dan, ki ima že tako preveč vsega. Ne. Spreobrnjenje je vera. Vera pa je prepustiti svoje življenje Bogu. Ali če rečem drugače: pustiti mreže in čoln in očeta in iti za njim.

Kristjanova edina skrb je iti za njim. Pustiti vsa druga bremena in iti za njim.

Seveda to ne pomeni, da moramo postati nekdo, ki ga nič ne briga, ki ne sprejema nobene odgovornosti in službe. Nikakor. Celo nasprotno. Služba kristjana, verujočega, torej tistega, ki se spreobrača, je živeti življenje, kakršno je. A živeti življenje, ne skrbi. Živeti ljubezen, ne obveznosti. Živeti delo, ne profit. Živeti svoje poslanstvo, a ne živeti zaradi njega. Živeti, torej. Živeti v zavesti, da smo v rokah nekoga, ki nas ima rad.

Spreobrniti se torej pomeni verovati mu. Verovati, da je on tisti, ki nas ima rad in da v službi te svoje ljubezni skrbi za nas in namesto nas. Da tega ni treba nam.

Morda je to za koga pohujšljivo, predrzno, morda za koga nekaj, kar nima realne osnove. Ampak to je vera: ne voditi, ker ne znamo in ne zmoremo, ampak iti za njim. V tem je svoboda – ker smo svobodni samo tedaj, kadar se pustimo ljubiti.