Preskoči na glavno vsebino

Biti na pravem mestu

Takrat, tistega dne ob koncu časov, ki enkrat zagotovo pride, takrat bo vse na pravem mestu. Pravično in krivično, dobro in zlo. Vse stvari na svojem mestu. Tudi jaz in ti. Na tistem mestu, ki nama pripada.

A katero mesto bo to? Ne tisto, ki mi ga bo odredil Kristus, niti ne tisto, ki mi ga bodo odredili moji šefi, duhovniki ali starši, temveč tisto, ki si ga bom izbral sam. Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda.

In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem. Ker moja sodba – tako kot ljubezen – ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Sodba o tem, ali sem na strani ljubezni ali ne. Sodba o tem, ali spadam k Bogu ali ne.


Lačni in žejni, tujci in tisti brez obleke, bolni in jetniki, potem pa vsi tisti, ki so lačni mojega časa in truda, žejni moje prisotnosti, tisti, ki kličejo po mojem spoštovanju in si želijo mojega opomina in zaščite, tisti, ki potrebujejo moje bližine in mojega odpuščanja, tisti, ki me kličejo, naj premagam predsodke in obsodbe, vsi ti so samo odmev moje odločitve, ali bom Boga postavil v sredo svojega življenja; samo odmev moje odločitve, kje bo moje mesto na tisti zadnji dan vsega človeštva. Samo odmev, kajti kakršen sem do Boga, tak sem do človeka, do bližnjega. In kakršen sem do bližnjega, takšen sem do Boga.

Je Bog krivičen? Nikakor. Samo potrjuje mojo odločitev. Kajti ne morem biti ob njem, če si njegove družbe ne želim. Ne morem biti večno ob njem, če si v sebi ne želim tega, kar je on. Ni moje mesto ob njem, če se ne strinjam z njim, če ne mislim, če ne delam tako kot on. Ni moje mesto tam, kjer je On, če mi zanj in za njegove besede ni mar. Ne morem biti v ljubezni, če je ne maram. Ne morem biti v miru in sreči, če si ju ne želim.

***

Kristus, Kralj. Nisi obupal nad človekom, nisi obupal nad ljubeznijo. Zato bodo s teboj tisti, ki upajo. Ki v svojem upanju gledajo tebe. Ki upajo vate v vsakem človeku.
*

Komentarji

  1. Krustus, kralj. Res nisi nikoli obupal, niti malo?
    No, saj tebi je bilo lahko, nima vsakdo Boga za očeta.
    Sori, govorim sama seboj.
    Kot vedno mi odpuščaš moje nesmiselno govorjenje.
    Samo tole, mimogrede, jaz včasih malo obupam.
    Kljub vsemu in moji naravi.
    Jaz , Andreja, verjamem in zaupam le tebi.


    PS: Hvala za ta čudoviti blog, ki me navdihuje, hrani, daje smisel.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.