Besede za srce

Nauk, ki nam ga danes daje dogodek med apostolom Tomažem in Jezusom, je ključna zadeva, ko se pogovarjamo o veri – in o njej se moramo pogovarjati. Najprej o svoji veri, potem pa tudi o veri tistih, ki jih srečujemo, tistih, za katere smo odgovorni, tistih, ki so nam zaupani v skrb. O kristjanovi – Tomaževi veri se je namreč hotel pogovarjati tudi Gospod. Tomaž je o veri iz Jezusovih besed slišal že marsikaj. Po poti, ko je hodil za njim, z njim živel, se z njim pogovarjal, ga gledal in občudoval. A ko bi moral razumeti, kaj je vera – pozabiti na to, kaj vidijo oči, in gledati s srcem – je Tomaž kapituliral. Ni razumel. Ni razumel, kakor niso razumeli vsi njegovi učenci, da je Gospod moral vstati od mrtvih . Ni razumel, da je življenje v tem, da človek postavi svoj temelj življenja v ljubezni, v Bogu, ne pa na svet in da je v tem njegova rešitev. Ni razumel, ker je to za človeka pretežka stvar. Tudi za Tomaža je bila. Tudi za nas je. In to je Jezus vedel. Zato je prišel. Zato se j...

Letos pozimi sem slišal hude in težke stvari. O vsem, prav o vsem. Toliko in tako hudo, da mi je bilo težko, strašno težko pri srcu. In ne samo meni. Slovenijo je preplavil plaz mnenj in predavanj, kako je slabo, da smo dosegli dno, da se je vse spridilo in da stvar ne deluje. Da je treba nekaj storiti, nekaj popraviti. Temu mnenju smo se pridružili tudi vsi ostali, seveda. Kimajočih glav smo ugotavljali, da je stanje brezupno. Se je od tedaj kaj spremenilo? Nič. Samo bolj smo začeli jamrati in iz našega samopomilovanja je zrasla še večja črnogledost. Še slabše se počutimo. Še bolj smo zbegani in izgubljeni. Jojmene, kot bi tavali po temni sobi in ne bi vedeli, kam. Z vžigalicami v žepu. Rad imam pomlad. Govori o veliki temi mojega življenja. O tem, da preživi samo tisti, ki je vedno mlad. Ki se nikdar ne postara. In da ima vsak v sebi možnost za to pomlad. Kot češnja, ki, tudi ko je že stara stara, vedno znova na pomlad požene sveže snežnobele mlade cvetove. Ne, pri tej mladosti ...

Grob je prazen. Glavna novica tega jutra. Glavna novica vse zgodovine človeštva, ker se zaradi nje prihodnost vsega sveta odvija povsem drugače. Res, grob je prazen. A ne zadošča, da o tem samo poslušamo. To moramo tudi sami videti, to moramo tudi sami ugotoviti in spoznati; danes moramo iti do njega tudi mi. Vsak od nas mora to jutro vstati in se odpraviti do svojih grobov, do svojih razočaranj, do svojih neuspehov in žalosti in obupa, kamor smo položili svojega Boga, govoreč: »Ni ga več, mrtev je.« Vsak mora iti do svojega groba in stopiti vanj in videti in verovati: » Ni ga tukaj. « Gospod je vstal. Potrebujemo to. Sicer je življenje brez smisla. Sicer v meni zmagujejo porazi in smrti in obup. Če pa vem, če se prepričam, da Gospod živi, da je ljubezen premagala zlo, da je življenje premagalo smrt, potem bo moje življenje povsem drugačno. Potem bom vedel, da mi ne smrt ne sovraštvo ne moreta uničiti ničesar, kar počnem z ljubeznijo. Potem bo moje življenje polno upanja. Potem b...

Tvoja rana - moja dlan. Tvoja solza - moja stran. Nisi sam, nikolikrat. Jaz sem tu, imam te rad. Naj te zavest, da je Bog vedno s teboj, napolnjuje z velikonočnim, nepremagljivim veseljem! Vesela aleluja!

Razumeti ljubezen. Zato se Jezus danes sklanja k svojim učencem in jim umiva noge. Da bi razumeli ljubezen. Ne bi šlo drugače? Bi ne šlo bolje, če bi jih objel, jih potrepljal po ramenih in se z njimi ob mizi nasmejal? Zakaj se je moral ponižati? Zakaj je moral ljubezen pokazati skozi delo, ki so ga sicer opravljali sužnji svojim gospodarjem? Zakaj? Zato, da bi ljubezen videli. Zato, da bi ljubezen razumeli. Če bi jim Gospod govoril samo skozi kruh in vino, ne bi razumeli. Človek težko razume, kaj pomeni biti nekomu hrana in pijača, če tega ne vidi. Če ne vidi, da je ljubezen sklanjanje k tistim, ki so manjši od tebe. Če ne vidi, da ljubezen ne izbira, ampak pride do vsakogar. Če ne vidi, da je ljubezen nezaslišano darovanje, ki ne želi povračila. Če ne vidi, da je ljubezen res umivanje nog. A ljubezni se ne da naučiti iz učbenikov, ne iz teh mojih besed. Ljubezen je treba videti, treba jo je občutiti, da jo razumeš, da jo spoznaš. Treba je priti do tistega občutka, do katere...

Kakšno ponižanje, kakšno trpljenje ... Vsakomur, ki ima srce, je to trpljenje boleče, ganljivo boleče. Predvsem zato, ker se to trpljenje ni ustavilo takrat, ko je Jezus izdihnil na križu, temveč ker se nadaljuje v vseh časih in vseh krajih sveta. Kristus ima rad ta svet. Ima rad mene in tebe, tudi takrat, ko živiva brez ljubezni. Ko prodajava ljubezen za korist, za ugled, za oblast, ko nama ni mar, kako živiva in kaj bo iz naju in najinega srca. Zato trpi. Ker je ljubezen tudi trpljenje. Dogodki zadnjih ur Kristusovega življenja niso človeški. So Božji. Zato so tudi sveti. Zato je prav, da se ob njih naučimo nečesa, kar bi se morali že zdavnaj. Da se naučimo tišine. Tišine, ki jo potrebujeva pred Kristusovim križem v vsem trpljenju človeštva. Tudi mojem, tudi tvojem trpljenju. Tišine, ki ne razlaga trpljenja, razlaga pa o tem, kako velika je do mene Božja ljubezen. Tako velika, da vzame vse to trpljenje nase. Zakaj? Samo zato, ker me ima rad. Glej, kristjan, glej in moli. +

» Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl .« Marta pove veliko resnico. Če človeku zmanjka Boga, umre. Brez Boga človek ne more preživeti. In brez vsega, kar je v njegovem življenju večnega, tudi ne. Zakaj? Predvsem zato, ker človek živi v obupu in brez smisla, če izgubi vero, da je njegovo življenje večno, če se večnemu, Božjemu v sebi odpove. V tem primeru se ne splačata ne dobrota ne ljubezen, ne trud in ne vera, nič, popolnoma nič. Človek danes živi v tem zakrčenem obupu. Spoznal je, da vera v človekovo kraljestvo ne prinaša gotovosti. Da je vse krhko, vse ranljivo. Vse umrljivo. In zato tudi polno strahu. Človek brez vere v večnost je že danes mrtev. Kajti za svoje življenje ali smrt se odločam danes. V tem, kako živim. V tem, kako se odločam. Če imam nekatere stvari v svojem življenju za nesmrtne. In če me pred njimi ne ustavi niti smrt. Gotovo, pred smrtjo ni oproščen nihče, niti tisti, ki veruje v Boga. Zato tudi ni oproščen trpljenja, ki je del človekovega umir...

Slepota je huda stvar. Živeti moraš kot nekdo, ki nima v življenju nobene gotovosti, nobene smeri, nobenega smisla. Samo svojo trmo ali ... vero. Vero, da je tisti, ki te vodi, tako dober, da te bo pripeljal na pravi kraj. Si mislite, da vam o tem ni treba razmišljati? Nikakor. Življenje je slepota. In tudi mi smo slepi, živeči v večnem tveganju. Tveganju, ki bi se mu želeli izogniti, pa se mu ne moremo. Človek, ki si v tem življenju ne upa tvegati, namreč ne more preživeti. Mora iti. Mora hoditi. Mora rasti, napredovati, mora iskati poti naprej, poti do sebe in do drugih in do tistega tihega cilja, ki ga nosi v svojih prsih. Mora. Sicer v sebi ne bo nikdar miren. A kam? Kako? To je tisto temeljno vprašanje, ki v naše življenje vnaša zmedo. Zmedo, ki jo lahko reši samo na dva načina: ali da samozavestno stopa v prazno ali da sprejme roko pomoči. Roko Boga. Mimo vsakogar stopa Bog. V življenje vsakogar stopa Bog. Vsakogar tudi prijema za roko, vsakomur daje blato na oči in ga poš...