Preskoči na glavno vsebino

Tisti

Nekdo mora priti. Nekdo, ki bo rešil ta gordijski vozel našega časa.

Mislim, da nisem edini, ki si danes tega želi. Ta svet tako ali tako potrebuje nekakšnega mesija, nekakšnega rešitelja. Ga je potreboval že prej in ga danes potrebuje še bolj. In skozi vso zgodovino so se vzdigovali različni mesije, ki so v časih negotovosti, nejasnosti, izgubljenosti poskušali zaobrniti svet. Posamezniki ali sistemi, vseeno. Njihova glavna značilnost je bila revolucija, ki je morala nekaj porušiti, da je lahko prinesla svoje sporočilo.

Mislim, da so nekaj podobnega pričakovali od Jezusa. Tudi Janez je pričakoval. In, priznajmo si, tudi mi bi v občutku svoje nemoči pred tem, kar se dogaja in kar doživljamo kot duhovniki, vzgojitelji, starši, učitelji, najrajši vzeli Jezusa kot revolucionarja, kot velikega junaka, ki bi opravil z nasprotniki vere in Cerkve, ki bi opravil z našimi dvomi, nemočjo in brezidejnostjo, ki bi naenkrat vse preobrnil in končno napravil red. Ki bi naredil raj na zemlji, na kratko.

A Jezus ni tak. Jezus tega ne dela. Svet bi naredil revolucijo, Jezus majhna dejanja. Svet bi spreminjal s smrtmi, Jezus z življenji. Svet bi spreminjal s filozofijo, Jezus z ljubeznijo. Svet bi zidal raj, Jezus bi živel to, kar živimo mi. Svet bi zamenjal, Jezus spreminjal.



Tu se pojavi naše in Janezovo vprašanje, naš dvom: je to tisto pravo? Mar ne bi moglo sveta spremeniti nekaj velikega? Je on tisti, ki mora priti? Je to res Jezus? Jezus, ki uči usmiljenja in odpuščanja, ki pravi, da se bo svet spremenil, ko se bom spremenil jaz, ki ne ustvarja mogočnih armad in ne obsoja, ki se proti svoji nemoči ne bori drugače kot z zvestobo v tem, za kar je poklican?

A prav to je Jezusov odgovor na moje in Janezovo vprašanje. Odgovor, ki ne ponuja velikih besed, ampak dejanja. Odgovor, ki pravi, da Bog ne potrebuje popolnih, ampak zveste ljudi. Ki pravi, da moraš tam, kjer si, prinašati upanje s tem, kar si. Odgovor, ki ne pravi: »Prišel bom,« ampak »tu sem, ob tebi, v tvoji nemoči in tvojih skrbeh, in te hočem rešiti.«

Kdo torej mora priti? Je torej to Jezus ali naj čakamo koga drugega?

***
Oznake:

Komentarji

  1. andreja12. 12. 10, 22:17

    Ma itak , da čakam Jezusa. Samo včasih ga povsod iščem in nikjer ne vidim. Kaj imam takrat na očeh.
    Zato mi je težko in se smilim sama sebi. Nazaj pa ne morem. Spat grem zavedujoč se, da me Jezus ljubi, pa mi še ni dovolj.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več