To ni človek, ki bi bil preskrbljen, to ni človek, ki bi govoril iz dolgčasa ali iz želje po slavi in časti, to ni izumetničen človek. To je človek, oblečen v kameljo dlako, ki živi trdo življenje, ki je izkusil vso njegovo zahtevnost. Zato so tudi njegove besede polne življenja. Polne premisleka, polne meditacij ob skrbi za preživetje. Svojih besed ni našel v knjigah, svoje besede je skoval med krulečim želodcem in iskanjem poti v puščavi. Verodostojen človek in sogovornik torej.
Ta možakar, mož v pravem pomenu besede, se je ob vsakdanjem delu, ob problemih, ob molitvi pretolkel do nekega spoznanja, ki se mu zdi izredno pomembno: nekaj v tem našem času, nekaj v tem našem početju je napačno, ker ne vodi do sreče, ker ne vodi do miru. Človek gara, pa ni zadovoljen. Se zabava, pa je nesrečen. Živi med ljudmi, pa je osamljen. Ima vse, kar hoče, in nima ničesar, kar bi ga veselilo.
Začutite problem, ki ga je začutil Janez? Problem ni v tem, da bi bila dejanja napačna. Problem je v temelju, v cilju, če hočete. Izključili smo ga iz svojega življenja. Zato gre vse v prazno, vse moči, vsa prizadevanja, vsi veliki načrti, tudi ves zagon in odpovedovanja. In se počutimo prazni. Ta velika praznina, to je, kar bi nas moralo vznemiriti. To je, kar bi nam moralo dajati zagona, da iščemo pot rešitve.
Janez je začutil problem. In ker je prerok, pravi prerok, kriči: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Tako Janez. Poziva me, da ga najdem tudi jaz. Da najdem to »nebeško kraljestvo«, da najdem Boga, ki se me dotika, ki ga potrebujem, in da ga vklopim v svoje življenje. V svoje odločitve, v svoje ravnanje, v svoje življenjske vrednote. Da vklopim v svoje življenje to, kar je Bog ustvaril kot človeško, na kar me je usmeril: sočutje, usmiljenje, pravičnost. Da bi potem v meni raslo tudi Božje: mir, veselje, svoboda, ljubezen.
To je moje nebeško kraljestvo, to je ta moja odrešitev, izpolnjenost, moj smisel, moje veselje, tisto, kar iščem z vsakim svojim dihom. Kraljestvo, ki je tako blizu, da se je treba samo obrniti. Tu, prav tu, blizu tebe, v tvojem življenju je to odrešujoče nebeško kraljestvo, k tebi je prišlo; ti se moraš zanj samo odločiti, ti se moraš samo spreobrniti. Ti se moraš samo odločiti za Boga in boš v nebeškem kraljestvu, v polnosti smisla in veselja.
To je, kar pravi Janez: »Samo obrni se. Pa boš videl, da je odrešenje prav blizu. In da ga išče še nekdo. Da sta si drug drugemu odrešenje. Če je le v vama prostor za drugega.« Prostor za nebeško kraljestvo.
***
Samo resnično kesanje in priznanje zmot, privede do stanja miru , kateežkoremu sledi spreobrnenje.
OdgovoriIzbrišiVčasih mi je bilo težko sprejeti da sodim med spreobrnjence, kakšne sprebrnjence neki. Življenja nisem cenila. Življenje je težko. Življenje je težko in pika. In ko to resnično sprejmemo in dojamemo, življenje ni več težko. Želim , da je v mojem življenju čim več prostora za Boga.
Ja, en življenjski pridigar, ki se ni bal nikomur "povjdat u faču". Me spominja na tistega meniha iz filma 'Otok' (Ostrov), odličnega ruskega filma - božji norčki. In glej hec, tud te najdemo v "puščavi". Ja, potrebujemo tudi tovrstne preroke, vseh vrst. Jaz bi opozoril na to, da redovniki niso več taki "Janezi Krstniki". Mislim, da to pomanjkanje čutijo mnogi ljudje, ki bi se radi tako kot nekoč, zatekli v zavetje samostana. Seveda smo v podobnem položaju duhovniki, starši, učitelji, vzgojitelji in voditelji vseh vrst. Kakšnega Janeza Krstnika več, prosim, pa da bi mu tudi sam bil čim bolj podoben.
OdgovoriIzbriši