Preskoči na glavno vsebino

Blizu je nebeško kraljestvo

Janez Krstnik. Pravi mož za danes.

To ni človek, ki bi bil preskrbljen, to ni človek, ki bi govoril iz dolgčasa ali iz želje po slavi in časti, to ni izumetničen človek. To je človek, oblečen v kameljo dlako, ki živi trdo življenje, ki je izkusil vso njegovo zahtevnost. Zato so tudi njegove besede polne življenja. Polne premisleka, polne meditacij ob skrbi za preživetje. Svojih besed ni našel v knjigah, svoje besede je skoval med krulečim želodcem in iskanjem poti v puščavi. Verodostojen človek in sogovornik torej.

Ta možakar, mož v pravem pomenu besede, se je ob vsakdanjem delu, ob problemih, ob molitvi pretolkel do nekega spoznanja, ki se mu zdi izredno pomembno: nekaj v tem našem času, nekaj v tem našem početju je napačno, ker ne vodi do sreče, ker ne vodi do miru. Človek gara, pa ni zadovoljen. Se zabava, pa je nesrečen. Živi med ljudmi, pa je osamljen. Ima vse, kar hoče, in nima ničesar, kar bi ga veselilo.

Začutite problem, ki ga je začutil Janez? Problem ni v tem, da bi bila dejanja napačna. Problem je v temelju, v cilju, če hočete. Izključili smo ga iz svojega življenja. Zato gre vse v prazno, vse moči, vsa prizadevanja, vsi veliki načrti, tudi ves zagon in odpovedovanja. In se počutimo prazni. Ta velika praznina, to je, kar bi nas moralo vznemiriti. To je, kar bi nam moralo dajati zagona, da iščemo pot rešitve.

Janez je začutil problem. In ker je prerok, pravi prerok, kriči: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Tako Janez. Poziva me, da ga najdem tudi jaz. Da najdem to »nebeško kraljestvo«, da najdem Boga, ki se me dotika, ki ga potrebujem, in da ga vklopim v svoje življenje. V svoje odločitve, v svoje ravnanje, v svoje življenjske vrednote. Da vklopim v svoje življenje to, kar je Bog ustvaril kot človeško, na kar me je usmeril: sočutje, usmiljenje, pravičnost. Da bi potem v meni raslo tudi Božje: mir, veselje, svoboda, ljubezen.

To je moje nebeško kraljestvo, to je ta moja odrešitev, izpolnjenost, moj smisel, moje veselje, tisto, kar iščem z vsakim svojim dihom. Kraljestvo, ki je tako blizu, da se je treba samo obrniti. Tu, prav tu, blizu tebe, v tvojem življenju je to odrešujoče nebeško kraljestvo, k tebi je prišlo; ti se moraš zanj samo odločiti, ti se moraš samo spreobrniti. Ti se moraš samo odločiti za Boga in boš v nebeškem kraljestvu, v polnosti smisla in veselja.

To je, kar pravi Janez: »Samo obrni se. Pa boš videl, da je odrešenje prav blizu. In da ga išče še nekdo. Da sta si drug drugemu odrešenje. Če je le v vama prostor za drugega.« Prostor za nebeško kraljestvo.
***

Komentarji

  1. Samo resnično kesanje in priznanje zmot, privede do stanja miru , kateežkoremu sledi spreobrnenje.
    Včasih mi je bilo težko sprejeti da sodim med spreobrnjence, kakšne sprebrnjence neki. Življenja nisem cenila. Življenje je težko. Življenje je težko in pika. In ko to resnično sprejmemo in dojamemo, življenje ni več težko. Želim , da je v mojem življenju čim več prostora za Boga.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, en življenjski pridigar, ki se ni bal nikomur "povjdat u faču". Me spominja na tistega meniha iz filma 'Otok' (Ostrov), odličnega ruskega filma - božji norčki. In glej hec, tud te najdemo v "puščavi". Ja, potrebujemo tudi tovrstne preroke, vseh vrst. Jaz bi opozoril na to, da redovniki niso več taki "Janezi Krstniki". Mislim, da to pomanjkanje čutijo mnogi ljudje, ki bi se radi tako kot nekoč, zatekli v zavetje samostana. Seveda smo v podobnem položaju duhovniki, starši, učitelji, vzgojitelji in voditelji vseh vrst. Kakšnega Janeza Krstnika več, prosim, pa da bi mu tudi sam bil čim bolj podoben.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j