Ožine
Ozka vrata.
Vprašanje, ki sledi takoj zatem, ko jih zagledaš, je, kako priti skoznja. Vse skupaj se zaostri, če si obložen z vrečkami, nahrbtniki, vozički ali kako drugo stvarjo, ki si jo pridenemo nase – menda v prepričanju, da brez nje ne bo šlo.
Človekov naslednji odziv je verjetno preklinjanje čez tistega, ki ni mogel postaviti širših vrat. Da ne bi bilo potrebno truditi se, da bi prilezel, kamor si pač želiš.
Da prideš skoznje, moraš nazadnje povleči neprijetno potezo: nekaj moraš pač pustiti pred vrati in se od tega za vedno posloviti.
Veliko takih vrat je v življenju. In vsaka so ožja. Na vsakih je treba pustiti nekaj svoje prtljage. Vsaka vrata spremlja bolečina ob ločitvi. Z vsakimi vrati se pretrga določena ustaljenost. Za vsakimi vrati je nekaj novega. Z vsakimi vrati smo bolj svobodni.
Veliko takih vrat je v življenju. Življenje ima ožine. Trenutke, ko »zagusti«. Sami veste, koliko napora zahtevajo od nas in kako težko jih je sprejeti. A naj se sliši še tako čudno, prav ti trenutki ožin v naše življenje vnašajo tisto potrebno vznemirjenost, ki nas prisili, da preverimo temelje, na katerih gradimo, da dopolnimo to, kar nam manjka, in da odvržemo to, česar ne potrebujemo oz. česar je v našem življenju preveč, kar nas moti, kar nas ovira. Pa najsi gre za navezanosti, krivde, želje, predstave o drugih in sebi, imetje ali karkoli še takega.
Ožine, prav te nesrečne ožine, so tiste, v katerih preverimo, kdo smo in ali smo res to, kar želimo biti, in če to, kar smo, res vodi v to, kar želimo doseči. Na ožini pogledamo, ali smo primerni za cilj, h kateremu gremo, ki smo si ga izbrali za svojega. Kajti tam, na koncu, bodo najožja vrata, tako ozka, da bomo lahko skoznja šli samo mi. Kako hudo bi bilo, če ne bi mogli skozi samo zato, ker smo si naprtili prevzetnost, napačno razumeli ljubezen ali se oborožili z imetjem ...
Vprašanje, ki sledi takoj zatem, ko jih zagledaš, je, kako priti skoznja. Vse skupaj se zaostri, če si obložen z vrečkami, nahrbtniki, vozički ali kako drugo stvarjo, ki si jo pridenemo nase – menda v prepričanju, da brez nje ne bo šlo.
Da prideš skoznje, moraš nazadnje povleči neprijetno potezo: nekaj moraš pač pustiti pred vrati in se od tega za vedno posloviti.
Veliko takih vrat je v življenju. In vsaka so ožja. Na vsakih je treba pustiti nekaj svoje prtljage. Vsaka vrata spremlja bolečina ob ločitvi. Z vsakimi vrati se pretrga določena ustaljenost. Za vsakimi vrati je nekaj novega. Z vsakimi vrati smo bolj svobodni.
Veliko takih vrat je v življenju. Življenje ima ožine. Trenutke, ko »zagusti«. Sami veste, koliko napora zahtevajo od nas in kako težko jih je sprejeti. A naj se sliši še tako čudno, prav ti trenutki ožin v naše življenje vnašajo tisto potrebno vznemirjenost, ki nas prisili, da preverimo temelje, na katerih gradimo, da dopolnimo to, kar nam manjka, in da odvržemo to, česar ne potrebujemo oz. česar je v našem življenju preveč, kar nas moti, kar nas ovira. Pa najsi gre za navezanosti, krivde, želje, predstave o drugih in sebi, imetje ali karkoli še takega.
Ožine, prav te nesrečne ožine, so tiste, v katerih preverimo, kdo smo in ali smo res to, kar želimo biti, in če to, kar smo, res vodi v to, kar želimo doseči. Na ožini pogledamo, ali smo primerni za cilj, h kateremu gremo, ki smo si ga izbrali za svojega. Kajti tam, na koncu, bodo najožja vrata, tako ozka, da bomo lahko skoznja šli samo mi. Kako hudo bi bilo, če ne bi mogli skozi samo zato, ker smo si naprtili prevzetnost, napačno razumeli ljubezen ali se oborožili z imetjem ...
Veseli smo, da se je naš pridigar vrnil z izvrstno pridigo :) To se m pa res že nestrpno čakal, da kej preberem...
OdgovoriIzbriši