Moje pravo mesto

Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba zamenjati pogled, da bi razumeli, kaj želi na gostiji povedati Jezus.

Da se tokrat ne ustavimo na domnevah, temveč na resničnosti. Katero mesto na gostiji je moje pravo mesto? Ne tisto, na katerega bi se spodobilo, da se usedem, spodobilo v lažni skromnosti ali napuhu, marveč tisto, ki si ga zaslužim. Mesto, kamor spadam.

Priznajmo si, najti pravo mesto je zelo težko. Človek, še posebej današnji človek, je vpet v strahotno napetost, da mora biti (pri)ljubljen, da mora nekaj doseči, da mora ugajati. Tako ne išče mesta, kamor spada, ampak mesto, ki mu ga poskuša prodati zapoved uspeha. Mesto, na katerem ne bo nikdar trdno sedel, ker bo vedel, da ni njegovo. Mesto, ki stoji na strahu, kdaj ga bo izgubil, na utvari, da ga drugi zato bolj cenijo, na iluziji, da z njim pridobi večjo moč.

Niti ena od teh stvari ne prinaša človeku kaj trajno dobrega. Da človek najde pravo mesto, potrebuje ponižnost. Ponižnost, ki jo velikokrat razumemo kot samozaničevanje, kot zatiranje samega sebe. Pa sploh ne gre za to. Gre za nasprotno popolnoma realno oceno, kam naj se na gostiji usedem: oceno, ki se ne da preslepiti hvalisanju in ki ve, kakšna je njena resnična vrednost; ki se zaveda svojih kvalitet in svojih napak; ki zna nepristransko povedati resnico o sebi in drugih.

Ponižen človek zna najti svoje pravo mesto. Kdor pa ve za svoje pravo mesto, se mu ne bo treba ukvarjati s strahovi, s tem, kaj si kdo o njem misli, tudi ne bo vseskozi podlegal javnemu mnenju. Lahko bo povsem miren.

Toda kako priti do te ponižnosti? Preprosto: imeti stvari na pravem mestu. Imeti ne preveč in ne premalo; delati ne preveč in ne premalo; vzeti si čas zase in za druge, ne preveč in ne premalo. Kjer so stvari med mano in tabo na pravem mestu, tam je ponižnost.

Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je torej treba zamenjati pogled: v njem je treba videti sebe in druge. Ne samo sebe in ne samo drugih. Potem bomo našli pravo mesto tudi zase.

Komentarji

  1. Anonimni3. 9. 10, 15:48

    Ravno včeraj sem se znašla v situaciji, v kateri sem se spomnila na te tvoje besede. Prinesle so mi mir. Hvala zanje :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni6. 9. 10, 08:21

    Pozdravljen!
    O, da bi to prebrala že v soboto zvečer, ko sen se vrnila iz dopusta!? Ampak tudi zdaj mi bodo tvoje besede prav prišle, mogoče še ta večer po maši?
    Hvala ti in lep dan!
    TT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več