Preskoči na glavno vsebino

Moje pravo mesto

Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba zamenjati pogled, da bi razumeli, kaj želi na gostiji povedati Jezus.

Da se tokrat ne ustavimo na domnevah, temveč na resničnosti. Katero mesto na gostiji je moje pravo mesto? Ne tisto, na katerega bi se spodobilo, da se usedem, spodobilo v lažni skromnosti ali napuhu, marveč tisto, ki si ga zaslužim. Mesto, kamor spadam.

Priznajmo si, najti pravo mesto je zelo težko. Človek, še posebej današnji človek, je vpet v strahotno napetost, da mora biti (pri)ljubljen, da mora nekaj doseči, da mora ugajati. Tako ne išče mesta, kamor spada, ampak mesto, ki mu ga poskuša prodati zapoved uspeha. Mesto, na katerem ne bo nikdar trdno sedel, ker bo vedel, da ni njegovo. Mesto, ki stoji na strahu, kdaj ga bo izgubil, na utvari, da ga drugi zato bolj cenijo, na iluziji, da z njim pridobi večjo moč.

Niti ena od teh stvari ne prinaša človeku kaj trajno dobrega. Da človek najde pravo mesto, potrebuje ponižnost. Ponižnost, ki jo velikokrat razumemo kot samozaničevanje, kot zatiranje samega sebe. Pa sploh ne gre za to. Gre za nasprotno popolnoma realno oceno, kam naj se na gostiji usedem: oceno, ki se ne da preslepiti hvalisanju in ki ve, kakšna je njena resnična vrednost; ki se zaveda svojih kvalitet in svojih napak; ki zna nepristransko povedati resnico o sebi in drugih.

Ponižen človek zna najti svoje pravo mesto. Kdor pa ve za svoje pravo mesto, se mu ne bo treba ukvarjati s strahovi, s tem, kaj si kdo o njem misli, tudi ne bo vseskozi podlegal javnemu mnenju. Lahko bo povsem miren.

Toda kako priti do te ponižnosti? Preprosto: imeti stvari na pravem mestu. Imeti ne preveč in ne premalo; delati ne preveč in ne premalo; vzeti si čas zase in za druge, ne preveč in ne premalo. Kjer so stvari med mano in tabo na pravem mestu, tam je ponižnost.

Ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je torej treba zamenjati pogled: v njem je treba videti sebe in druge. Ne samo sebe in ne samo drugih. Potem bomo našli pravo mesto tudi zase.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni3. 9. 10, 15:48

    Ravno včeraj sem se znašla v situaciji, v kateri sem se spomnila na te tvoje besede. Prinesle so mi mir. Hvala zanje :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni6. 9. 10, 08:21

    Pozdravljen!
    O, da bi to prebrala že v soboto zvečer, ko sen se vrnila iz dopusta!? Ampak tudi zdaj mi bodo tvoje besede prav prišle, mogoče še ta večer po maši?
    Hvala ti in lep dan!
    TT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več