Preskoči na glavno vsebino

Čudež

Moja zadnja novogoriška pridiga


Včasih me zgrozi, kadar se poskušam zavedati, v kako odgovoren poklic sem stopil. Ko zagledam širokost njiv in prostranost morja, ki stoji pred mano, da pojdem čezenj. Grozljivo je predvsem to, da stojiš pred množico lačnih ljudi in ne veš, kaj bi jim ponudil. Ker so tvoje roke prazne dejanj in tvoja usta prazna besed. Groza bi me bilo, če bi bil sam.

A potem se – kdove odkod – pojavi nek deček s petimi hlebi in dvema ribama. Darilo, lepo in čudovito darilo, »a kaj je to za toliko ljudi?« Nemogoče. Nemogoče za človeške oči, ki bi se skrile v svoji revščini in jokale. Jokale, ker imajo tako malo in bi rade več. Vedno več. Pa ni.

Groza bi me bilo, če bi bil sam.

K vam sem prišel v strahu in negotovosti. Zaradi revščine, ki sem jo prinesel s seboj. In glej, kako se lahko človekova ničvrednost spremeni v obilen blagoslov. Revščina postane bogastvo. In človek gleda in strmi in ne more verjeti čudežu, ki se odvija pred njegovimi očmi. Samo – če je Bog vmes. Potem je vse, kot mora biti.

Ta čudež je zame Nova Gorica.

Hvaležen sem Bogu za ljubezen, ki sem jo prejel pri vas, hvaležen sem za vse vas, da sem vas smel srečati, za vaše sprejemanje, potrpljenje in odpuščanje. Hvaležen sem za prav vsak dan, ki sem ga prejel v dar, in za vaše prijateljstvo, ki je vsakega od njih naredilo za velik čudež. Prišel sem reven, in glej, odhajam bogat. Neizmerno bogat. Hvala vsem in vsakomur posebej.

Pri vas sem se namreč naučil dragocenega nauka: da pravzaprav ni bistvo v tem, koliko kruha imaš, temveč kaj z njim počneš. Da ni pomembno, kaj daješ, ampak da daješ, in da to, kar daješ, daješ v celoti, popolnoma. Da ni bistvo v uspehu, ampak v pripravljenosti, v zvestobi. In preden odidem, bi vam rad položil na srce: bodite zvesti, zvesti samemu sebi in ljudem okrog vas, svoji odločitvi in svojim vrednotam; bodite zvesti v miru in v boju, v veselju in žalovanju; bodite vseskozi pripravljeni, da DAJETE, kar imate, in Bog bo pomnožil vašo pripravljenost, da boste dobili več, kot ste podarili. Kot jaz.

Komentarji

  1. Ja, kar težko se je sprijaznit s to tvojo "zadnjo". In da naših nedeljskih srečanj ne bo več, je včeraj tako kruto zazvenelo. Res po pravici rečeno, lepo je bilo skočit k sosedom... ker so bile tam maše drugačne, umirjene, predvsem pa sporočilne. Kot za posladek zaključka nedeljskega dne. A tako pač je.. Privoščit moramo tudi drugim, da te spoznajo! Jaz pa si želim, da te bom v prihodnje vsaj brala in upam, da te lepe navede tudi v novem kraju ne boš zanemaril. Hvala že v naprej, da ja bo! ;)

    V naslednjih dneh in tednih pa Marko veliko korajže in naj te spremlja veliko pristnih pogledov in dotikov teh, ki se bodo od tebe poslavljali in še več onih, ki te bodo sprejemali.

    Lp, Mateja

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, kej ni zanimiv moj zavetnik? Nekaj je nekaj in nič ni nič - s tistega nekaj pa lahko Bog napravi čudovite reči, če se mu le odpremo, kajti on sam to želi!

    Upam, da boš šje hwdu na fucbal ob ndjlah - sej prow tolko dlč pej spjt ni, ne?

    OdgovoriIzbriši
  3. no, Marko... Rekel sem ti, da boš doživel spremembo v NG. Do tu se je uresničilo. Lahko, da to tudi ni bila zadnja pridiga v NG. :D

    OdgovoriIzbriši
  4. čawči ng

    mihael

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj