Kosilo

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Seveda. Kajti še jesti niso utegnili. Toliko je bilo dela. A če človek ne je, potem kmalu več ne more zbrati moči, da bi delo opravil, pa naj ga je še tako veliko, pa naj se še tako mudi. Če človek nima, ne more dati.

Zato je vsak dan treba kosila. Treba se je usesti za mizo in jesti. Jesti hrano, seveda. A še bolj jesti tišino, mir, samoto. Seveda se mi boste začeli smejati. Kako bi lahko človek ob polni mizi ljudi mogel jesti tišino in samoto? Pa bom poskušal najti odgovor: odvisno, kaj z ljudmi počnemo, odvisno, kaj nam ljudje pomenijo.

Saj veste, kosilo je le prispodoba polnjenja, ki ga človek nujno potrebuje. Le da ne polnjenja želodca, ampak polnjenja svoje človeškosti. Kajti lakota človeškosti je strašna stvar in gorje tistemu, ki se izprazni. Z njim se ne da živeti. Zato je treba vsak dan sesti k notranjemu kosilu in jesti, jesti človeškost.

Skupaj? Seveda, skupaj. Kje namreč dobiti človeškost kot le v človeku? Ko sedimo ob njem in se učimo, ko se napajamo z njegovimi svetlobami in sencami, postajamo spet očutljivi. Spet ljudje. Mnogo bolj nam bijejo srca, ker vemo, koliko krvi je potrebno preliti, koliko jo podariti. In komu.

In potem, glej čudo, smo lahko sami pri svojem vsakdanjem kosilu, in vendar postajamo ljudje, in smo vendar skupaj. In vendar črpamo mir, tišino, samoto, četudi smo sami. Ker smo se ob mizi naučili, kaj vse to pomeni. Kdor namreč ne najde miru med ljudmi, ga tudi v samoti ne bo.

Zato, Jezus, nas pošiljaš na dopust na samoten kraj, a ne v samoto. Pošiljaš nas na tisti samotni kraj, kjer sva samo jaz in moj sočlovek, ker sva res to, kar sva. Kjer se zares zagledava, kjer se spoznava. Da bi se drug ob drugem učila, da bi se videla, da bi se vzljubila. Da bi postala spet ČLOVEKA.