Besede za srce

Že samo sedanji trenutek je negotov, kaj boste šele rekli o naslednjem in še naslednjem, o jutrišnjem, da o tistem čez mnogo mnogo časa niti ne govorimo. Biti človek pomeni hoditi po robu. Bom imel jutri še službo? Bom še zdrav? V katero smer se bo odvilo moje življenje? Bom sploh še živ? Negotovost, ki vzbuja nadčloveški strah. Zato o njej bolj ali manj sploh ne razmišljamo več. Pustimo, da tok življenja naredi svoje. Vsa ta vprašanja, ki se vzdigujejo ob negotovosti, pa ponavadi zadenejo naše misli le ob res težkih preizkušnjah, ko je vonj po človekovi minljivosti neverjetno blizu: ko je v nevarnosti naš obstoj. Ali še bolje: smisel našega obstoja. Tudi kriza, ki smo ji priča, je lahko samo še ena prenapihnjena novica. Lahko, kot toliko novic vsakdana, ki nam govorijo o tisočnijah ljudi, ki so se znašli na robu (robu smisla kot na robu preživetja). Da gre za še eno veliko negotovost, pa se zares zavemo takrat, kadar butne kje prav blizu nas, če ne v nas. Takrat smo v polnosti ljudje....

Razmislek o spletu in našem mestu v njem, navezujoč se na papeževo poslanico za 43. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja Če vemo, da je spletno omrežje za navezovanje stikov (prijateljstev) Facebook februarja letos zabeležilo 275 milijonov obiskovalcev, in če vemo, da je po podatkih SURS v slovenski populaciji 58 % rednih uporabnikov interneta oziroma 992,215 prebivalcev, potem ni treba, da smo posebno bistri, da ugotovimo, kako velik potencial se skriva v spletu. Še posebno, ker je bolj kot drugi mediji blizu mladini. Po ocenah RIS (centra za raziskavo uporabe interneta v Sloveniji) je namreč 100% starih od 10-15 let že uporabilo internet in ga uporabljajo vsaj mesečno. Dejstva govorijo. Človeštvo je storilo velik korak v nove načine spodbujanja »p ovezanosti, komunikacije ter razumevanja med posamezniki in skupnostmi « ter za » komuniciranje s prijatelji, za vzpostavljanje novih poznanstev, za ustvarjanje skupnosti in socialnih mrež, za iskanje informacij in novic ter za izme...

Vas je kdo že kdaj vprašal, zakaj je dobro biti kristjan? Kakšne koristi imaš od tega? Če še niste odgovorili na to vprašanje, si odgovorite danes. Verjetno bo treba veliko domišljije, da bi odkrili kaj zares koristnega, vsaj kar zadeva denarnico ali kariero ali pomembnost. Nekatere ljudi to navdaja z malodušjem. Mar je krščanstvo zato, da me navdaja z občutkom manjvrednosti? Zato ga izkoristijo. Uporabijo, kar potrebujejo za svoj preboj, in si ustvarijo kariero, poskušajo nekaj postati, tudi kot kristjani, poskušajo pretvoriti tudi to, kar ni od sveta, v nekaj koristnega, uspešnega. Tudi znotraj Cerkve, tudi s pretvezo krščanskega nauka in delovanja »bonum commune«. To jim reši malodušje. Imajo občutek, da so uspešni. A pozabili so biti prav to, kar v osnovi pomeni biti kristjan: biti nekdo, ki ni od sveta, ki ga svet ne mara; ki ga svet ne prenese. Ki zato v svetu ni in ne more biti uspešen. Iz enega samega razloga: zaradi tistega, kar kristjanu daje veselje in zadoščenje biti kristj...

Biti zaljubljen v pravljico ... Smešno, a tako resnično. Resničnost pa ostaja tako drugačna. A vsaj eno leto ne. Za Alexandra Rybaka, absolutnega zmagovalca, da tako absolutnega ni še bilo. Vesel sem, da sem bil poleg, vesel sem, da me moj okus ni pustil na cedilu, da ga je z mano delilo toliko milijonov ljudi, predvsem pa zato, da je res zmagal najboljši. In zdaj si že prepevam: "Years ago, when I was younger ...", svet pa se vrti naprej, ne bistveno drugačen, a z eno zvezdo več. V kakšnem pomenu, pa si naslikajte kar sami. Še končni rezultati (koliko sem zadel v napovedih, lahko preverite spodaj): 1. Norveška: Alexander Rybak - Fairytale (387 točk) 2. Islandija: Jóhanna Guðrún Jónsdóttir – Is It True? (218 točk) 3. Azerbajdžan: AySel & Arash - Always (207 točk) 4. Turčija: Hadise – Düm Tek Tek (177 točk) 5. Velika Britanija: Jade Ewen- It's My Time (173 točk) 6. Estonija: Urban symphony - Randajad (129 točk) 7. Grčija: Sakis Rouvas - This is the night (120 točk) 8. ...

Ljubezen se prilepi na človeka, tako mu je blizu, tako mu je podobna. Kot dva, ki se poljubita, ker sta drug drugemu všeč ... in si želita, da se ta poljub ne bi nikoli končal. A seveda razsežnosti tega poljuba še ne poznata. Ne vesta, kaj pomeni odločitev zanj. Sploh ne vesta, da je to odločitev in da ta odločitev v sebi skriva težke boje s svojim življenjem, tudi z bojem za obstanek, če bo potrebno. Da leži v tem poljubu tudi smrt ... In vendar se človek zanjo odloči, napit od ne vem česa, slasti lepote menda, ki jo skriva ljubezen. Kot da ne bi vedel, kot da ne bi videl drugih ljubezni, ki so šle po isti poti ... In se mora odločiti vsakokrat znova, tudi takrat, ko se ji obraz nenavadno spremeni in bi rekel, da to ni več tista ljubezen, za katero se je odločil. Ko se zdi, da ljubezen zahteva še več kot to, kar človek je. Znotraj te spremembe je človekova rast, znotraj nje je hoja, in brez nje ni človeka. Kot da je vse življenje v spoznavanju ljubezni, ki se vedno znova suče v kolesj...

Kot mora biti - 2. del. To bi prav lahko bil naslov te objave. Še vedno govorimo o moji obsedenosti, da, o Eurosongu. Kot mora biti? Res? Tudi brez Quartissima? Roko na srce, vsi, ki so morali priti v finale, so prišli. Naši tokrat ne. In ... ne morem verjeti, da to napišem celo jaz ... verjetno je prav tako. Med ostalimi so bili samo bleda figura. Predstavljali smo si, da bodo nekaj posebnega, pa sploh niso bili. Ali pač. Pokazali so veliko manj kot ostali. Kajti šele sinoči sem zares videl, kako revna je pravzaprav "Love Symphony" v primerjavi z vsemi ostalimi. Ni kaj ... tokrat si moramo naliti čistega vina in se nekaj naučiti. Kaj, to pa meni ni potrebno vedeti. Ušesa mi še dobro služijo. In tudi srce. To se ne moti. Zato je treba pustiti Quartissimo tam, kjer je, in narediti pot naprej, v finale. Če gre verjeti mojemu občutku, potem bo boj za vrh širok. Razen če si ne bodo žirije po Evropi postavile favorita zaradi kaj vem katerega razloga. Moje želje in pričakovanja so ...

Vrnil se je. Spet v sijajni luči, (skoraj) spet tak, kot mora biti. "Krasnota!" Moskva je ponudila vse, kar spada v konkretnem trenutku človeškega razvoja: glas, elektroniko, sodobnost. Pustimo ob robu vse napetosti, ki jih ustvarjajo. A na odru letošnjega 54. Eurosonga ne manjka nič. Vsaj zaenkrat tudi ne ubranih glasov. Prvi polfinale se je odvrtel, danes sledi še drugi. S Quartissimom. Po prvem kaže, da se je odločitev za vrnitev strokovne žirije obveljala za edino pravilno, edino, ki lahko še pelje glasbo nazaj na prave tirnice. V finale so se z izjemo Romunije in Turčije (za katero res ne vem, kako se je prebila skozi strokovno sito) uvrstile same dobre pesmi, ki tudi vokalno zadovoljijo še tako zahtevno uho. Posebno bo treba biti pozoren na Švedsko, Islandijo in Bosno, ki so zame osebno ene izmed favoritov za končno zmago. Seveda pa nas čaka še današnji polfinale, pa tudi že v finale uvrščene države, pri katerih na pomembnem mestu sije predstavnica Velike Britanije, ki ...

Če ni trte, mladika ne obstaja. Pravična in edina pričakovana logika. A človek je močan. Zmore misliti, zmore dognati nove in nove načine in poti, zmore se povzpeti v vesolje in se dotakniti zvezd. Zmore teči zelo hitro in prenesti številna bremena. Velik je človek – zmore ustvariti človeka. Zmore gospodovati nad njim, zmore ga pokončati ne da bi stegnil roke nadenj. Veliko moč ima. Potemtakem zmore biti tudi bog? Morda zmore. Morda zmore misliti na to, morda se zmore tako obnašati. Dokler ne pride do spoznanja, da je v tej svoji božanskosti v nečem nemočen in nesposoben. Ko se dvigne visoko, ko ima moč in oblast, zna tako težke stvari kot so zamenjati srce, spoznati nespoznatno in dotakniti se nedotakljivega, a ne zna edinega, kar bi moral znati: ne zna imeti rad. Človek pa nič ne zmore, če ne zna imeti rad. Ne more upati, ne more narediti nič nesmrtnega. Ne more živeti, ne more umreti. Če nima trte, od katere bi se naučil, kar se mora. Zakaj potem živi, če ni od njega nič nesmrtnega?...

Začnimo pri začetku vsega pogovora, ko je debata o pastirjih: pastirstvo se kot prvo nikakor ne splača. Le zakaj? Prvič, s strani delodajalcev: da bi nekoga plačevali za to, da cel dan leži v travi in gleda navpik? Preveč nerazumno. Drugič, s strani delojemalcev: da bi od jutra do noči moral paziti na čredo neugnanih koz, krav, ovc ...? Preveč odgovorno. Pa ne gre le za pastirstvo, če smo pošteni. Bolj ali manj naše kretnice usmerjamo po tem, kar se splača. Temu se sodobno reče: narediti svoje življenje uspešno. In matematika je preprosta: ko imaš več, si uspešen, se splača, ko imaš manj, si poražen, se ne splača. Matematika, ki je naredila svet takšen, kakršen je. In njegovo podobo poznate. Ampak tudi v tej matematiki trčimo ob neznanko, ki je ne znamo razrešiti. Kdor namreč ima več, ima tudi več skrbi, strahu, nasprotnikov. Račun se naenkrat obrne in tudi to – če smo pošteni – se ne splača. Ali pač? Če se kljub temu splača, potem smo postali kontradiktorneži, lažniki samemu sebi. Kaj...