Besede za srce

Na belo, nedeljo Božjega usmiljenja , so vsako leto glavni igralec dogajanja naše rane . Se pravi tisto, kar nas boli, tisto, kar je v nas nerešenega, prizadetega, nemočnega, tisto, zaradi česar se je v nas naselila žalost, kar nas je navdalo z občutkom samote in izgubljenosti. In tudi tisto, kar si delimo z Jezusom. Kar je dobra stvar v vsem skupaj, da nam pokaže, kaj storiti z njimi. Kajti na rane je treba dobro paziti , saj so te lahko prostor naše velike noči, se pravi odrešenja, ali pa nekaj, kar nas pahne v smrt.  Saj vendar vemo, kako se obnašamo kot ranjeni ljudje, iz lastne prizadetosti ali agresivno napadamo druge ali pa se umikamo nekam na samo, želimo se zapreti v oklep svoje moči. Ker jih vedno, ko jih imamo, tudi skrivamo – neka igra moči je v tem, nekakšna tekma, kdo bo koga, se zdi. In če se tega ne zavedamo, lahko za vedno ostanemo v trdnjavi svoje zagrenjene užaljenosti. Če jih skrivamo pred drugimi in pred sabo, so lahko naše rane začetek našega sovraštva, mašče...

» V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz. « (K. Gržan)  Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje . Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji. Sijoča oblačila v temi grobnice, svit jutra na vratih noči. Tek med mrliči.  To je zgodba velike noči: Peter, ki »je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.« (Lk 24,12) Prav Peter, ki je na svoje oči videl, kako nekaj usodno slabega je naredil. In ravno to se je spremenilo. Oziroma ne, je od vedno bilo nekaj drugega kot to, kar se je videlo.  Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, ...

» Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. « (Jn 13,14)  Tako vidi evangelist Janez evharistijo, kot umivanje nog . Ne kot ostali evangelisti, ki so bili zelo neposredni, ki so jo naslikali kot lomljenje kruha, kot delitev vina, Janez vidi evharistijo kot neko ponižujoče dejanje , ki pa je bilo morda ravno zato hkrati tudi Jezusov najpristnejši izraz »ljubezni do konca« do svojih učencev. Kajti narediti nekaj, kar od tebe zahteva velik napor, je mogoče narediti samo z veliko ljubezni. In nič drugače. Posebno, če se zavedaš, komu umivaš noge, če jih umivaš nekomu, ki tega resnično ni vreden , ker ima vse pogoje za to, da bi si bolj zaslužil očitanje, obsodbo, grajanje, kot pa umivanje nog. »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« (Jn 13,8)  Točno takšni so bili Jezusovi učenci okoli mize zadnje večerje, obsojanja, graje vredni slabiči, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, preračunljivci, egoisti, »Poglejte jih, v cerkev hodijo,...

» Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš? « (Jn 8,4-5)  »Kaj pa ti praviš?« ga vprašajo pismouki in farizeji. On pa ne reče, kaj je treba storiti. Ne ukaže. Ne zapove, to in to morate storiti. Najprej zato ne, ker je bil njihov namen napačen, niso ga vpraševali za mnenje, za to, da bi lahko dokazali, da govori proti postavi, so mu postavili to vprašanje: »To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6) On pa je kljub temu hotel postaviti najvišji zakon v življenje teh ljudi. To, kar so vsi njegovi spraševalci, obtoževalci neke grešnice – in namesto nje bi lahko tam stal kateri koli od njih – že vedeli. Vedeli so, kaj je treba narediti, vedeli so, kaj je prav in kaj je narobe, saj so imeli vsi v sebi že zapisano postavo življenja, moralni zakon v njihovi vesti, ki jim je govoril, kaj je v dani situaciji treba narediti.  Zakaj ga ti možje niso hoteli poslušati? Ker so bili v zadregi...

Slavna »prilika o izgubljenem sinu« je pravzaprav samo uvod v zadnji stavek, morda najpomembnejši v celotni priliki, ki ga oče izreče svojemu godrnjavemu starejšemu sinu: »Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« (Lk 15,31-32) Ker se tako namreč vzpostavi kontrast med starejšim sinom, ki je v priliki tip človeka, ki meni, da je odpuščanje nekaj, kar mora nekdo s kaznijo odslužiti za svoje grehe, ter očetom, ki pa je v priliki človek, ki razume, da je odpuščanje za življenje katere koli osebe nekaj nujno potrebnega.  Tako pravi oče, da se je bilo vrnitve mlajšega sina treba veseliti. Gre za nekaj potrebnega , torej, za neizogibno stvar, ne zgolj za možnost, kako naj se obnašamo do nekoga, ki nam je nekaj dolžan. »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Kar nam je morda malce tuje, če ne razumemo razloga , zakaj je oče z obleko, prstanom in pitanim teletom na prvi pogled (starejšega sina) tako ...

» Resnično ljubi le, kdor ne odneha. « (C. Zlobec)  Ta napis krasi desko za rezanje, ki sta mi jo za spomin ob svoji poroki podarila prijatelja. Morda sta jo bolj kot za nas naredila zase, saj ta lep, globok napis v resnici povzema, za kaj gre pri zakonskem življenju, za vztrajnost, se pravi, za potrpežljivost, za nešteto majhnih, skorajda nevidnih korakov približevanja, ki jih človek napravi, ko bi raje obsedel in se ne bi premaknil. Za to gre pri ljubezni.  V priliki o nerodovitni smokvi je tak denimo vinogradnik , ki prigovarja gospodarju, ki hodi nabirat smokve in jih ne najde. Velika stvar je biti tako zelo potrpežljiv, kot je Bog z nami, da torej verjameš v spremembo nekoga, tudi če je še ni, velika stvar, da »ne odnehaš«. Morda celo, da dopustiš, da je ta sprememba nekaj drugega , kot pričakuješ sam.  In natančno to je tisto, kar od nas pričakuje tudi Bog.  Osrednja beseda evangelija današnje nedelje je spreobrnjenje . To je podčrtano kot nekaj nujnega: »Če se...

Ne razumemo vedno prav dobro postnega časa. Res je, da je to pot na goro, kakor ga predstavi današnji evangelij, vendar to lahko razumemo tudi napačno. Večkrat se nam namreč zdi, da je to pot odrekanja, truda, samopremagovanja, se pravi pot spreminjanja v to, kar smo si zadali , da bomo postali, pot v to, kar si želimo. »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Lk 9,33)  Vendar je življenje, kakor pot na goro, pretežko. Vsak, ki je že kdaj bil na gori, pa je zelo dobro izkusil, da tam ni vse tako, kakor si si zamislil, da je tam marsikdaj tako, da moraš prečrtati svoje plane in jih korenito spremeniti. Da se na gori nimaš kaj delati pameten. Da jo je treba spoštovati, da jo je treba poslušati in razumeti njene namige. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« (Lk 9,35)  On je tisti, ki kaže oprimke in kleše pot, ne človek, zato ne gre vedno tako, kot smo si želeli sami, včasih bi radi več, včasih manj, kot zmoremo, pa je treba požreti ponos in ubogati ...