Besede za srce

Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je, da je ne bomo nikoli prav dobro razumeli, nikoli dovolj dobro razložili, nekaj globljega od besed je v njej, nekaj bolj prostranega od človekove logike, nekaj resnično čudežnega. Ker je čudež najprej to, da je v globini človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal ničvreden, da je v njej na dnu, ko nima ničesar več, niti dostojanstva ne, čudna misel, da še vedno ima očeta (trikrat »oče« v Lk 15,17-18). In je potem tudi nekaj enako čudežnega, kar čemi v srcu tega očeta, zavest, da kljub vsemu, kar mu je ta storil, še vedno ima sina. Edina hrana  Nekomu pripadamo , od vedno in za vedno, z neuničljivo vezjo, zato je tako, nekje imamo svoj prostor pri mizi, kamor se namesto nas ne bo usedel nihče drug, svoj krožnik, svoj kozarec, nihče ne bo jedel in pil iz njiju namesto nas, nekdo nas bo pogrešal, če nas ne bo na večerjo, nekdo nas bo čakal, nekdo si b...

Na pepelnico se je nad vsakim, ki si je dal potresti pepela na glavo, začulo težko in morda komu celo nezaslišano sporočilo, enako nad starimi kakor nad mladimi: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Spomin na smrt v postnem času ne služi kot grožnja, samo kot neizprosen opomnik se pojavi, samo da nas spomni, da se naš čas z vsako minuto izteka , da ga je vedno manj in da moramo prav zato z njim ravnati odgovorno in gospodarno. Na voljo nam je kot prostor, v katerem se bomo odločili, kdo želimo biti, v njem nekaj ustvarili, spremenili, nekako pustili svojo sled. Da bomo postali rodovitni. Rodovitnost je v tem, da naredimo prostor življenju.  Znamenja časov  Opominov na iztekanje časa je veliko, seveda ne gre samo za bitje ure v zvoniku, nanj se uho zlahka privadi in ga odmisli, kakor se zgodi tudi z gubami in sivimi lasmi, človek si jih rad prikrije, kakor da bi s tem čas ustavil. Zdi se, da je Jezus kot enega takih opominov razumel tudi tragičen dogodek, o kate...

Lukov preprosti stavek, da se je Jezus na goro odpravil »môlit« (Lk 9,28), morda lahko preberemo tudi drugače: Jezus je molil, kar je podobno, kot če se človek odpravi na goro, tudi zato je namreč gora v Svetem pismu tako velikokrat prispodoba Božje prisotnosti na zemlji, v človekovem življenju. Človek se namreč na gori vzdigne nad svoj vsakdan, nekam drugam gre, na tiho in viharno hkrati, da bi spet videl, da bi spet slišal, da bi se prepričal o navzočnosti Boga sredi kaosa svojega življenja, tako je z molitvijo: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.« (Mt 6,6)  Pot  Do gore je treba napora poti, ta je potreben za molitev, predvsem tisti napor, ki ga povzroči udobje doline, tam se nam zdi, da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo, da lahko ostanemo taki, kot smo, tam je treba zato premagati samega sebe , da vse pustiš, vstaneš in greš na goro, skromen, prepuščajoč, majhen človek pred veliko goro. Tudi Mojzes in Elija sta o...

Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2). Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.  Laž skušnjave  Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjkajočem v nas tisto, kar prekri...

Zahodnemu človeku je ta čas nadvse ljub predvsem zaradi udobja, s katerim ga razvaja, recimo mu »udobje slepote«, da bomo bolje razumeli, za kaj gre pri njem. Ne toliko za to, da spimo na mehkih posteljah in da se vozimo v dragih avtomobilih, da imamo hrano na dosegu roke in denar tudi, udobje slepote je predvsem v tem, da je ta naš čas popolnoma zadušil pomembnost človekove samorefleksije , pogleda v ogledalo.  Zamotiti se  Tako se v tem času zdimo samemu sebi čisto v redu, v tem je to udobje, da se lahko mirno pretegujemo na kavču, ne glede na to, da nam zdaj recimo že vse stvarstvo s spremembami vremena očita preveliko potratnost, ne glede na to, da vse okoli nas govori, da je nekaj narobe. Če gre za kak problem, je to zelo verjetno zaradi drugih, če je kaj, kar pretrga našo mirnost in zadovoljstvo, je to »iver v očesu našega brata« (Lk 6,41), ta nas moti. Zato obsojamo, samo zato.  Da bruna v lastnem očesu ne začutimo več – čeprav to seveda še ne pomeni, da ga ni – je...

Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira zgolj v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti .  Povprečnost  Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti , o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človek...

Blagri so pri Luku, ki ga mnogi razumejo kot evangelista ubogih in oznanjevalca Božje usmiljene ljubezni, nekoliko drugačni kot tisti pri Mateju. Luka namreč svojim štirikratnim »blagrom« doda tudi nasprotja, štirikratno »gorje«, ki na prvi pogled deluje kakor revolucionarska stisnjena pest, giljotina buržoazije, a ima drugačen smisel. Jezus jih pove in Luka jih ob blagrih zapiše za premislek, da bi ljudje prišli do bolj pristnega pogleda na lastno resničnost. Zato nasprotja. Ker je resničnost velikokrat nasprotna temu, kar se zdi, da je.  Vsi smo ubogi  Ob branju opazimo, da je večina stavkov obrnjenih v prihodnost, in to čisto namenoma. V obzorju prihodnosti, tudi večne prihodnosti, se namreč človekovo absolutiziranje trenutnosti malce zmanjša in uravnovesi. In tako z Jezusom najprej ugotovimo, da je zdajšnje človekovo stanje minljivo . Lakota je minljiva, jok tudi in sovraštvo, samota, sramota in druge oblike uboštva, kar sami jih zamislite, to so vse stvari, ki bodo minile...