Besede za srce

Prijatelji vojne smo, ne miru. Ker si želimo, da bi bili vsi enaki, to pomeni, takšni, kakršni smo mi, seveda. Samo iz tega razloga človek napada človeka. Ga obdolžuje, da je sovražnik, da je idiot in neumnež, da je grešnik … da je … različen . Problem različnosti je, da mi vedno postavlja vprašanja in dvome, da me vedno nekam usmerja … da mi ne da miru in ne počitka, da še jesti ne utegnem. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki. Proti naporu. Proti rasti. Proti ljubezni. Da se nam ne bi bilo treba spremeniti. Ali bolje rečeno – spreobrniti. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Še vedno je bilo namreč tako, da sem se najbolj jezil, da sem najbolj sovražil, da sem se najbolj boril proti človeku, za katerega sem vedel, da ima prav. Ker se nisem hotel spremeniti. Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar. Božja volja je, da smo si brat in sestra in mati. To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spad...

Kako priti do lepega telesa Junij je. Prepričan sem, da je skrb, kam in kdaj boste šli poleti na dopust, počasi že zamenjalo vprašanje, kakšni boste tam. Če ste dobro organizirani in ste stvar splanirali, je za vami že cel mesec (ali dva) trimčkanja, zdravih obrokov, trebušnjakov ali fitnesa, mogoče – če ste resno zagrabili zadevo – celo vsega naštetega skupaj in si pred ogledalom že zadovoljno ogledujete rezultate svojih naporov. Če ste zamudniki in vas je tako kot mene junij popolnoma presenetil, pa je verjetno že prepozno, da bi svoj trebuh spremenili v mišičasti šestorček, postrgali zimski celulit in utrdili svoje nekoliko razpuščene obline v napete in atletsko zapeljive hlebčke. V tem primeru verjetno mrzlično iščete instant gele, ki topijo maščobo, medtem ko spite, ali pa preprosto stradate, da boste do sredine julija tisto svojo malo preveliko in vsega hudega vajeno zadnjico nekako strpali v oglas za bikini. Čeprav mu zamerimo, da je okroglo tam, kjer bi radi, da bi bilo ...

Spominjaj se, da si bil suženj … Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. (5 Mz 5,15) Spomnim se nekega napisa, mislim, da je bil naštikan na platno in da je zato seveda pripadal nekim drugim časom, tistim, v katerih je bilo malo težje preživeti kot danes. »Kjer se dela na nedelje, tam se sreča mimo pelje,« tako je pisalo. Mislim si, da je bil to za tiste čase, ko je bila večina ljudi najbolj odvisna od zemlje in vremena, precej pogumen napis, a se mi zdi tako poln zaupanja in vere, da obstaja še nekaj, kar presega zgolj človekovo preživetje: človekovo dostojanstvo, ki se kaže najprej v tem, da je svoboden . In cena svobode je kdaj res kruta, ker to recimo pomeni pustiti, da grozdje na nedeljo ostane na trti, četudi je velika možnost, da ga lahko sklati popoldanska toča in gre tako delo celega leta v nič. Toda pomembno je biti svoboden, celo bolj pomembno od hrane, bolj pomembno od udobne varnosti. Svobodi je namenjena nedelja, ne samo počitku od dela, ne s...

» Vzemite, to je moje telo .« (Mr 14,22) Ljudje imamo radi, da so stvari konkretne. Posebno ljubezen. Da se objamemo, poljubimo, pobožamo, da si poklonimo šopek ali kako drugo darilce, skratka, da nekomu tudi fizično pokažemo, da nam veliko pomeni, da ga imamo radi. Tudi Bog želi biti tak. Razume našo potrebo po konkretnosti. In ker nas sam ne more poljubiti, objeti, pobožati, nas osrečiti s šopkom, to naredi s kruhom . Misli pa povsem isto. Zato smo v cerkvi, da jemo. Morda smo ob vseh pravilih in navodilih, ki smo jih v Cerkvi v dolgih stoletjih ustvarili okoli evharistije, nekoliko pozabili, da je naša maša v osnovi obrok, obed, večerja, pri kateri se dobimo, da jemo kruh . Kajpak, ustrašili smo se, da ljudje ne bi razumeli, za kaj pri tem gre, kaj se pri tem obedu dogaja, da to pač ni navaden obrok, da nas pri njem nekdo hrani s samim seboj. In da od tega rasemo, živimo, bolj, kakor od vsakdanje večerje. Toda saj vendar vsakdo, ki skuha večerjo, razume, za kaj gre pri tem ...

Krščeni smo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ti trije so vedno skupaj, tako verjamemo, tako govorimo. Ti trije se nikdar ne ločijo, nikdar ne zapustijo drug drugega. V večnem Odnosu so. Skupaj jih drži zvestoba drug drugemu, pri odločitvah jih navdihuje sreča drugega. Zato uživajo v tem, da imajo drug drugega, da drug drugemu pripadajo. Prav zato našemu Bogu pravimo tudi Ljubezen (1 Jn 4,8). V ta večni in popolni Odnos spadamo tudi mi. Sinovi smo, ki smo prejeli Duha, » v katerem kličemo: 'Aba, Oče! '« In iz tega odnosa nismo nikdar ločeni, nikdar izvrženi, niti oddaljeni. Njegova obljuba je jasna: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vedno bomo v tem odnosu. Vedno. Zato se tolikokrat pokrižamo, zato v tej gesti tolikokrat rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« da ne bi v viharjih naših odnosov pozabili tega odnosa, katerega del smo, odnosa, ki ga, kot vsak drugi odnos, skupaj z Bogom soustvarjamo . In v ta odnos spadamo, tudi če se tam n...

Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici. (Jn 16,13) Življenje me je naučilo, da je vredno zaupati ljudem, ki so sposobni povedati, da česa ne vejo. Še bolj pa tistim, ki so sposobni priznati, da so naredili napako. To niso naivni ljudje, da se razumemo, niso to ljudje, ki bi bili pripravljeni prodati svoja prepričanja za zajemalko predvolilnega golaža. Nasprotno, samo ljudje, ki imajo jasno postavljena načela, a ki so sposobni podvomiti v svoja prepričanja in se odločiti za to, kar je bolj pravilno, so ljudje, ki o svojem življenju in poti resnično razmišljajo in ki iščejo, ki se trudijo priti do resnice. Ljudje nismo hiše, smo popotniki. Popotnik pa ostaneš, dokler si sposoben poslušati, dokler ostaneš učenec . Taki so binkoštni ljudje . Ljudje, ki so se vse življenje pripravljeni učiti, včasih preko ljudi, ki jih srečajo, včasih preko dogodkov, ki se jim pripetijo, ne vedno dobrih, ne vedno prijetnih, včasih tudi preko porazov. Ker razumejo to, kar je po...

Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega . (Jn 17,14b-15) Še vedno me vznemirja nedavni dogodek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov vseh vrst je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sp...