Besede za srce

Nekaj nam danes gotovo ne da miru: v čem je Petrova skrb in ljubeznivost napačna, če smo že gotovi, da v Jezusa ne gre dvomiti. Kaj Jezusa v tem prigovarjanju toliko zmoti, da se nanj tako ostro odzove? Pravzaprav Jezusov odziv izgleda prav nekoliko nesramen. Kajti Petrovo prigovarjanje vsaj na zunaj izgleda kot njegova resnična skrb, kot njegova resnična ljubezen do Jezusa, za katerega ne želi, da bi tako sramotno in ponižano končal. Toda čeprav tako izgleda, to nikakor ni Petrova ljubezen. Morda se tudi vam večkrat zgodi naslednje: mislimo, da delamo dobro drug drugemu, da so naše želje, misli, prizadevanja, pogledi povsem dobronamerni, še več, storjeni iz čiste ljubezni. A glej: včasih se naše dobronamerne, ljubeznive stvari (bodisi pri nas bodisi v drugih ljudeh) spremenijo v strah in nemir, v konflikte in razprtije. In se nam zdi čudno in nenavadno. Ker mislimo, da delamo dobro ... pa smo naredili zlo. Kako je to mogoče? Kako lahko dobro postane slabo? Odgovor je dokaj prepr...

»Ne samo, kaj pravijo ljudje. Zanima me, kaj praviš ti.« Jezus je danes zelo direkten. Iz enega samega razloga. Ker gre za vprašanje, s katerim mora obračunati vsak odrasel kristjan. Ne gre namreč ne samo za vprašanje poti, ampak tudi za vprašanje cilja: ali je pravi in ali ga bom dosegel. Da ne bom tako zelo abstrakten: gre za temeljno vprašanje, kar zadeva moje krščanstvo: kdo je zame, kakšno vlogo igra v mojem življenju Jezus Kristus? So njegove besede moje besede? So njegove poti tudi moje poti? So njegove vrednote tudi moje vrednote? Ljudje se radi naslonimo na mnenje večine, potegnemo s tistim, ki je močnejši. Lažje je tako. Ni se potrebno izpostavljati, ni potrebno kaj dosti razmišljati in se soočati z vprašanji, ki lahko obrnejo na glavo naše ustaljeno in umirjeno življenje. A zato je danes tudi z našim krščanstvom tako, da je bolj ali manj ustrojeno po družbi, ki nam govori, kako naj mislimo, za kaj naj se odločamo in kako naj živimo, da ne bomo nikogar motili. Verjetn...

Prosim, ne recite, da je Jezus postal brezčuten. Čeprav k temu ob pojavu zla in trpljenja na svetu navaja marsikateri svetovni mislec, čeprav boste prav zato lahko imenovani kot naivneži, čeprav boste na podlagi vsega tega tudi sami podvomili v njegovo ljubezen, prosim, ne recite, da je Jezus postal brezčuten. Sam ugotavljam namreč naslednje: da je to ženo močno vzljubil. Zakaj tako mislim? Predvsem zato, ker ga je v njeni prošnji zanimala. Ker jo je videl. Ker ji je želel pomagati. A ne samo trenutno pomagati. Želel ji je pomagati za vedno. Ni ji hotel dati ribe, hotel jo je naučiti, kako se ribari, če povem z znano primerjavo. vir: sportal A nas in še koga drugega seveda zmotijo Jezusove besede. Božje poteze nas nasploh večkrat zmotijo. Trde besede, trdi potek dogodkov, trde odločitve. Le te žene ne. Zakaj ne? Najprej zato, ker je prepričana, da jo ima Jezus rad. To spozna po tem, da je ne pošlje proč (kar bi tako hitro radi naredili njegovi učenci). Vzame si čas zanjo, posluša ...

Zakaj gospodar ni pustil pobrati ljuljke med pšenico svojim služabnikom? Ker niso vedeli, katera je katera, torej katera je slaba in katera dobra. Kot človek marsikdaj ne ve prav točno, kaj je dobro in kaj slabo. Lahko si mislimo, da je célo polje, sredi katerega živimo, slabo. Lahko mislimo, da je človek, s katerim živimo, slab. Lahko mislimo, da je vse naše delo, vse naše početje slabo. A to so hitre sodbe. Prehitre sodbe, ki marsikdaj naredijo ogromno škode. Zaradi njih morda koga odvrnemo od poboljšanja. Zaradi obupavanja nad ljudmi marsikoga zatremo v njegovi rasti, v njegovem spreminjanju. Zaradi sodb marsikdaj tudi sebi zapremo vrata pred potmi, pred ljudmi, ki bi jih tako potrebovali. Tako kmalu ugotovimo, da pravzaprav največje hudičevo delo med kristjani ni tisto zlobno seme tam na njivi, ampak tisto zlobno seme v nas – da so to sodbe , ki iz našega sveta in našega srca ruvajo pšenico in delajo prostor ljuljki. Zato Gospodar želi, naj pustimo sodbe pri miru. Sodbe več u...

Če spremljate svetovni šport, potem gotovo poznate zgodbe o velikih uspehih. In zgodbe o velikih padcih. Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem to, da ponavadi ne gre za zgodbe različnih, ampak istih ljudi. Veliki šampioni so tako velikokrat padli tako globoko. Tako globoko, da so spoznali, da v resnici niso zmagovalci, ampak poraženci. Razmišljate, kako je to mogoče? Takšno je pač življenje, boste rekli. In da, prav imate. Takšno je življenje. Življenje znajo živeti samo poraženci. In ravno tako evangelij. Naj takoj razložim. Pod zmagovalce vedno štejemo tiste ljudi, ki so prišli na vrh, ki so nekoga ali nekaj premagali. Zato je za zmagovalce evangelij nesprejemljiv, ponižujoč. Če namreč evangelij pravi, naj nastavljamo lice tistim, ki nas bijejo, če pravi, da je velik tisti, ki se ponižuje, če pravi, da ima največjo ljubezen tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, potem nekaj takega pri zmagovalcu nima kaj iskati. A ravno tako je za zmagovalce ponižujoče tudi življenje. Če namr...

Ob današnjem prazniku v sebi vedno čutim ganjenost. Ne samo zato, ker ta praznik v človekovo življenje prinaša toliko topline in tolažbe, ki jo začutimo ob kateremkoli srcu, ki se nam približa, ampak zato, ker se bližina tega Srca nikdar ne prekine. Ker je večna. Kot je večna njegova ljubezen do mene. In ganjen sem ob tem, da se njegovo ljubezen občuti še močneje, kadar moje srce ne more več ljubiti. Kadar sem razočaran nad ljubeznijo in utrujen od nje. In me povabi: » Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« Počitek. Takrat, ko mi pravi: »Razumem te.« Takrat, ko mi šepeče: »Pri meni si vedno dobrodošel, ne boj se.« Takrat, ko me posluša v mojem javkanju in jamranju, pa potem vedno znova prikima in me pogleda. Pogleda tako, da razumem: »Še vedno ti zaupam.« Čutite to ob Bogu? Nič ne de, če ne čutite. Srce, ki ga zaliva Božja ljubezen, slejkoprej vzbrsti. Slejkoprej. Za vsakogar je enkrat pomlad, a samo če vztraja v zemlji. Samo če živi zvesto...