Besede za srce

To zgodbo mi je povedala Rosa Maria Mateo, ena izmed najbolj znanih osebnosti španske televizije. Ženska iz neke zakotne vasi ji je poslala pismo z vprašanjem in jo prosila, naj ji odgovori po pravici: »Ali me, ko vas gledam, tudi vi gledate?« Rosa Maria mi je to povedala in rekla, da ni vedela, kaj naj ji odgovori. (E. Galeano, Knjiga objemov )

Alastair Reid piše za New Yorker , a gre le redko v New York. Raje živi na samotni plaži v Dominikanski republiki. Na tisti plaži je pred nekaj stoletji pristal Krištof Kolumb, ki je bil na enem od svojih potovanj na Japonsko, in od takrat se ni nič spremenilo. Od časa do časa se med drevesi pojavi poštar, sklonjen pod težkim bremenom. Don Alastair prejema gore pošiljk. Iz Združenih držav ga zasuvajo s prospekti, letaki in katalogi, z luksuznimi skušnjavami potrošniške družbe, ki nagovarjajo k nakupovanju. Nekoč je med pošiljkami našel tudi ponudbo za napravo za veslanje. Don Alastair jo je pokazal svojim sosedom ribičem. "V zaprtem prostoru? Uporablja se v zaprtem prostoru?" Ribiči niso mogli verjeti svojim očem: "Brez vode? Vesla se brez vode?" Niso mogli verjeti, niso mogli razumeti. "In brez rib? In brez sonca? In brez neba?" Ribiči so donu Alastairu povedali, da se zbujajo vsako noč, dosti preden se zdani, gredo na morje in mečejo mreže, med...

Človeštvo živi pod babilonskim stolpom. Hodi, pa ne ve, kam. Dela, pa ne ve, kaj. Živi, pa ne ve, čemu. Vsak rine po svoje. Vsak skrbi zase. Nihče nikogar ne posluša, nihče nikogar ne razume. Vsak ima svoj jezik, svojo smer, svojo resnico. Vsak je sam. Táko je človekovo življenje brez srca. Táko je človekovo življenje brez Boga. Z vsem tem človek izgublja svojo človeškost. Človeštvo pod babilonskim stolpom umira. A še preden se je v človeku začel Babilon, se je začel tudi odgovor nanj. Božji dih Adamu. Božji Duh. To je edini možni odgovor na človekovo mrtvo srce. Božja odločitev, da človeku da življenje, in njegov dar, njegov dih, Sveti Duh. Vendar je oživitev srca dolg proces. Res dolg, ne zgodi se čez noč. Kajti Božji Duh ni manipulator. Je ljubezen, ki potrpi, ki je preprosto tam, v človekovem življenju, čeprav si tega ne zasluži, ki se podarja, ki diha v njegovo srce. Kot umetno dihanje reševalca, ki traja tako dolgo, dokler srce ne spozna, se ne odloči, da ta dih, življenje,...

Jezus moli. V njegovem življenju se to godi zelo pogosto. Pravzaprav je Jezus v stalni zvezi s svojim Očetom. Vedno se nanj obrača, se z njim pogovarja, ga posluša, ga hvali in prosi. Vedno moli. Ne samo zato, da bi naredil, kakor je prav, ne zato, ker bi hotel prelagati svojo odgovornost. Umika se in moli predvsem zato, ker sta Jezus in Oče eno. Biti eno – to je človekova nuja. Človek nima miru, človek ne neha hrepeneti, upati, si želeti, dokler ni eno. Dokler ne živi s tistim, kar mu manjka. Ni popoln, če ni eno. Ni srečen, če ni eno. Ko pa začuti in doseže to enost, njegovo življenje postane polno smisla in jasnosti. Takrat bi lahko premikal svet. In dejansko ga. Prav zato – ker sta z Očetom eno – Jezusova molitev ni samo izgovarjanje besed. Seveda ne. Jezusova molitev je beseda ljubezni, ki se od navadnih besed loči predvsem po tem, da ne obstaja, ker bi hotela nekaj doseči, ampak preprosto živi – ker ne more drugače. To je beseda, ki je preprosta in iskrena, beseda, ki umolk...

Tudi če ne veste, tudi če nočete, svet od vas zahteva razlog: zakaj živite in za kaj živite . To namreč ni samo vaša stvar. To je stvar vsega sveta. Kajti ta vaš odgovor ni samo odgovor na vaše vprašanje, ampak tudi na vprašanje vseh generacij, ki vam že gledajo pod prste, ker bodo kmalu stopile na vaše mesto; s še večimi vprašanji bodo morali živeti in se spopadati, kakor se spopadate vi. In smer razmišljanja in iskanja jim danes določate vi. Zato morajo vedeti za razlog: zakaj in za kaj ste tu in ste taki, kot ste. Od tega odgovora je odvisno tudi vaše preživetje. Ne telesno preživetje. Preživetje duha, vaše največje dragocenosti, ki jo nosite v sebi. Od tega odgovora je odvisno, ali boste zmogli sredi obupa najti upanje, sredi zla najti dobro, sredi napetosti najti mir. Ker je ta odgovor odločitev za Boga ali proti njemu. Od preživetja našega duha je odvisno preživetje sveta. Mislite, da ne? Da pretiravam? Pa ne. Če je kdo, ki ne bo obupal nad tem pokvarjenim svetom, so ...

V petek je prišla k meni umret čebela. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Predvsem zato, ker so čebele nekakšno upanje za prihodnost. Dokler so, človeštvo ne bo izumrlo, pravijo. Zato mi je bilo težko. Ker je bilo v njeni smrti tudi malce smrti človeštva. Prav isti petek so slovenski maturantje postavili nov svetovni rekord v četvorki. In rekord v zaužitem alkoholu na enem mestu. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Ne gre sicer gledati tako črnogledo. Niso vsi taki, nikakor ne. Večinoma me ob srečanjih z njimi navdaja ponos, ko jih slišim in vidim v njihovih velikih in pogumnih načrtih. Res so »bogati mladeniči«, z bogastvom za prihodnost. Pa me vendar ob izjavah tistega petka zaskeli, kot bi doživel majhno smrt: »To je predvsem dan, ko se ga napijem,« je rekel eden od plešočih maturantov novinarki Dela. slika: www.dnevnik.si Ni ne prvi ne edini, ki to pravi. Predvsem me skrbi to, da niti sam ne ve natančno, zakaj to počne ob vsaki priložnosti. Maturantska parada ni edi...

Te dni berem Knjigo objemov urugvajskega pisatelja Eduarda Galeana. Zbirka zanimivih misli, zapisov iz življenja o vsem, kar je to. Predvsem pa o tem, kaj pomeni biti človek v žilah tega sveta. Prijetno, božajoče branje. Eno od zgodb, ki me je nagovorila, ponujam tudi vam. Vloga umetnosti / 1 Diego še nikoli ni videl morja. Njegov oče Santiago Kovadloff ga je zato odpeljal tja. Potovala sta na jug. Morje je ležalo onkraj visokih sipin in čakalo. Ko sta deček in njegov oče po dolgi hoji končno prišla do peščenih vrhov, se je morje razprostrlo pred njunimi očmi. Bilo je tako neskončno in bleščeče, da je deček onemel od njegove lepote. Ko je končno zmogel spregovoriti, je drhteč jecljaje poprosil očeta: "Pomagaj mi gledati!"