Besede za srce

»Slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov.« (Raz 7,4) Človekov največji strah je podoba v javnosti. Vsaj za večino. Za koga ga bodo imeli, kaj jih bo spomnilo nanj, kakšna občutja bodo prevevala ljudi, ko ga bodo srečali ali se pogovarjali o njem. Drugače rečeno: za kakšnega ga bodo označili, zaznamovali. Nekakšen človeški šport je v zaznamovanju. Ko nekoga ali nekaj zaznamujemo, potem želimo sami sebi odgovoriti, kam kdo spada oz. kakšna je resnica o njem. In od tega znamenja ne odstopamo; zdi se nam, da je to naše znamenje edina odgovarjajoča podoba, v kateri se zrcali resnica. Čeprav je v zaznamkih, ki jih ima neka oseba, pravzaprav resnica o tistem, ki mu je dal te zaznamke. To dejstvo nas tolaži, če nas ljudje zaznamujejo kot nevarne, nesposobne, če se nam s svojimi zaznamki posmehujejo in nas žalijo – če je to vse tisto, kar se v njihovi glavi odvrti pod imenom »kristjan«, pod tem Božjim zaznamovanjem, ki smo ga prej...

Današnji dan zahteva moj poklon velikemu Slovencu. Njegova vrednost je neprecenljiva. In vse njegovo delo tudi. Kdorkoli spotika ob njegov protestantizem, ne bo mogel izničiti njegove pomembne vloge za Slovence in Cerkev. Njegova ljubezen do "lubih Slovencev" in do čiste vere v Kristusa tudi nam daje premislek o tem, kolikšna in kakšna je naša zvestoba do temeljnih danosti tega življenja. Zato, dragi Primož, poklon od katoliškega duhovnika in ljubitelja slovenske besede. Škripaje je zazevalo pero in na papir vrezalo je brazdo, širno brazdo za besede. Sprehajam se po žitnem polju in meni, tebi uberem klas. Primož, to je tvoj kruh, in jaz sem le nerodni jedec. Srčna hvala za drobtine ...

Iskreno: z največjim veseljem sem se lotil te knjižice, ker je res knjižica. Zgodba vzame 56 majhnih strani, komentar še dodatnih 30. Kratko branje, a bogato. Čeprav me je v njej zmotil kratek pasus, v katerem se ukvarja s seksualnim izrazoslovjem, je po njej ostal dober okus v ustih. Gre za srečanje azteške in španske kulture med osvajanjem Hernana Cortesa skozi oči tolmača. Tolmač, da, nekdo, ki manipulira z besedami. Ne samo to, ki celo odloča o resnici in laži, o poteku zgodovine. Spoznamo, kako veliko moč ima beseda in kaj lahko naredi ... pa čeprav se danes zdi, da je umrla in da jo je prevladala podoba. Kaj je jezik, iz česa je zrasel in kakšna je njegova moč? Nenazadnje se razmišljanje, ki ga plete avtor ob srečanju azteške kulture v razmerju s špansko dotakne tudi našega časa in vrednot, ki bi mu morda morale dajati ritem: " Ostali so ljudje, katerih edina moč je bila zemlja. " Pa še par stavkov o življenju in smrti, ki me je presenetilo in dalo knjigi dodatno vredno...

»Ljubi Boga ... ljubi bližnjega ...« Besede, ki jih čivkajo že vrabci na strehah, kajne? Čutimo se, kot da bi morali Jezusu reči: »Daj, povej kaj novega. To že vse vemo, to smo že milijonkrat slišali. Saj se z vsakim stavkom ponavljaš kot stara lajna.« Tolikokrat slišane blage melodije so se naša ušesa tako navadila, da ne reagiramo več nanjo. Nekaj nam zveni v ušesih, lepo je, a ne slišimo več ali pa smo se je najedli in jo imamo že dovolj. Kot stare popevke smo se je naveličali. Tako smo postali neobčutljivi za to besedo. Ker ne slišimo nič novega, ker je vsakikrat povedano isto. Verjetno je enako čutil učitelj postave, ki je pričakoval isti odgovor, kot ga je slišal že tolikokrat iz ust svojih učiteljev. Dobil pa je nekaj drugega, kar ga je malce presunilo. To namreč ni običajna lajna. Ta ima namreč vsakič isto besedilo, a vsakič drugo melodijo, drugega pevca. Bolj kot sam odgovor na provokacijo (ki ga je Jezus potegnil kar iz Svetega pisma, ki ga je tudi učitelj postave obvladal) j...

Ne bo škodilo prebrati ... http://papa.rkc.si/blog/?p=84

Včeraj sta Slovenijo nepričakovano stresla dva sunka: eden pri Pivki znotraj zemeljskega površja, drugi pa po pristanku letala z angleško kraljico Elizabeto II. Slovenijo je streslo predvsem to drugo. Ne toliko zato, ker je to eminenten in časten dogodek, temveč zato, ker nihče ne ve, kaj naj si misli o njej. "Obisk kraljice: žarek blišča v povolilno provincialnost" piše Delo. In niti ne pove, kaj je ta žarek. Morda monarhija? Morda mladostnost 82-letnice? Morda nekaj vznemirljivega, da še vedno precej patetično pišejo o tem, kako kraljica žaluje za svojim konjem, v isti sapi dodajajo pohvale na njen račun in pa vse, kar se ji je v družinskem življenju na dvoru ponesrečilo, od Diane dalje. Neka dvojnost para to ozračje, to je morda streslo Slovenijo. Vprašanje pa, če je kdo to sploh začutil. Občutek imam, da bomo spet padli v sivo prikimavanje, brez kakršnihkoli stavkov, ki bi bili res "žarek blišča" v provincialnost besedišča te male deželice. Ampak za to smo verje...

» Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. « (Mt 22,21) Ta znani stavek je dal pobudo marsikateri razpravi in marsikateremu zagnancu, ki je uveljavljal »ločitev med Cerkvijo in državo«. Je hotel Jezus postaviti temelje moderne politike? Ali je mislil kaj drugega? Prav mogoče bi lahko kdo v tem stavku videl, da Jezus zahteva nekakšno dvoličnost, dvojni obraz, enega za Boga, drugega za cesarja. Češ, v cerkvi bodi vnet za Boga, v družbi za cesarja. In nekateri kristjani to tako razumemo in se po tem ravnamo. Pravzaprav marsikateri izmed nas. Če bi bilo to njegovo sporočilo, bi bil Jezus navaden prevarant, ki se mu ne splača verjeti, ker eno govori, drugo pa dela. Zdrava pamet nam narekuje, da pomislimo, da gre verjetno za nekaj povsem drugega. Kot Jezus, tako se vsak kristjan v svojem življenju srečuje z dvema svetovoma, ki si nista podobna: s svetom, fizičnim, materialnim okoli sebe, in nad-svetom, duhovnim v sebi in drugih. Prava mojstrovina je krmariti med njim...