Biti ubog, se pravi realen

Preden začnemo, spomnimo, da je slepota v evangelijih večkrat metafora za duhovno izgubljenost v življenju, za točno tisto torej, kar v fizičnem smislu pomeni slepota za telo, kdor ne vidi, torej bega, se moti, spotika, blodi, skratka, se »išče«. Vprašanje, ki si ga zastavljamo danes, je torej, kako v svoji slepoti, izgubljenosti spregledati, kako se torej v tem smislu »najti«. 

Duhovni napuh 

Ob tem je seveda dobro vprašanje, kako se ljudje sploh izgubimo. Čeprav se nam zdi drugače, moramo priznati – če se nekoliko spomnimo tudi evangelija prejšnje nedelje (Mr 10,35-45) – da se to zgodi takrat, kadar izgubimo stik s sabo. Ne torej nujno tedaj, kadar napravimo kak greh ali napako, temveč ko si o sebi ustvarimo napačno podobo. To pa si veliko bolj kot z grehi naredimo s t.i. duhovnim napuhom, ko si namreč zaradi svojih sposobnosti, moči, dosežkov in občudovanja drugih ustvarimo idealizirano podobo o sebi. 

Ko jo enkrat dosežemo, je nočemo več izgubiti, tako da si seveda zato ne smemo dovoliti nobene napake. Ker pa je to nemogoče, si je, ko se nam ta vendarle pripeti – da ne bi uničila naše navidezne popolnosti – ne priznamo. Tajimo si jo, jo potlačimo, morda tudi tako, da rečemo, da to sploh ni napaka. In tako oslepimo, tako se izgubimo. Ko se zaradi želje po popolnosti odpovemo iskrenosti do samega sebe.

Uboštvo 

Kaj ozdravi slepega Bartimaja, je v evangeliju več kot očitno. Nikakor pa ne moremo prezreti tudi, kako se vzpostavi ta vez med Jezusom in slepcem. Negostobesedni Marko, torej evangelist samo zares pomembnih stavkov, besede, ki so ustvarile odnos in potem vse, kar spada k temu – sočutje, zaupanje, ozdravitev, hojo za Njim – ponovi kar dvakrat zapovrstjo, menda zato, da bi si njegovi bralci to zapomnili za vedno. Ključna beseda učenca, ki vzpostavi vez, je dvakrat ponovljeni: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (Mr 10,47-48) 

Gre za stavek, ki izpostavlja človekovo realno stanje. Gre za stanje uboštva, ranjenosti, šibkosti, majhnosti, če želite, zavedanja, da človek zaradi svoje nepopolnosti nima ničesar drugega kot Božje usmiljenje. Samo v njej je naša resnična rešitev. Ozdraveti svoje slepote, izgubljenosti, pomeni dojeti, da potrebujemo Boga, da brez njega ne bo šlo. Kajti »dokler se upiramo lastni šibkosti ali jo zanikamo, Božja moč ne more delovati v nas.« (A. Daigneault)

»Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (Mr 10,52) Vera, da je On močnejši od naše napake. Vera, ki je ni, če se slepimo z lastno popolnostjo.

(misel ob 30. navadni nedelji, leto B)