Besede za srce

Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad . Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno , ker je to tako nekaj bistveno človeškega , da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči … »Če me kdo ljubi, se drži moje besede« Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse...

Pred štirimi leti sem nekega popoldneva, takrat še kot duhovni vodja v dijaškem domu, dijake na sončni dan našel na kavču, vsakega zazrtega v svojo bleščečo se čarobno škatlico. Tisti dan sem v svojem srcu telefonom napovedal vojno, trdo, neizprosno bitko do zadnje kaplje krvi. Takrat predvsem zato, ker se mi je zdelo nekaj pomembnega dijake spraviti ven, na sveži zrak in v odnose, težko je bilo gledati prostore, namenjene druženju, polne modre, mrtvo hladne tišine. Tako smo začeli s postno akcijo 40 ur brez telefona. Ne vem, koliko je bila uspešna, bila pa je potrebna. In je vsako leto bolj, ne le med mladimi. Od tedaj se je marsikaj spremenilo. Knjige in raziskave o problematiki se danes tudi v slovenščini množijo kot gobe po dežju. Mnogi vzgojitelji in družbeni delavci so zaznali težave, ki so jih ne samo v odnose, ampak tudi v življenje posameznika vsejale te tako privlačne elektronske naprave. Žive barve, intenzivnost, modra svetloba celo reorganizirajo možgane, kakor sem sli...

Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej – upam si reči – kar skupni bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozorno na zlat križ , ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju , da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Zlati križ Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ . Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je bil očiten in težek. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami mrhovinarskih novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago...

Skupaj z Leo Sirk sva si lani delila precejšnje razočaranje nad razpletom Evrosonga sredi Lizbone. Ne zato, ker bi bil antisemit, ne moti me zmaga Izraela kot takega, temveč pesmi, ki je bila favorit brez podlage. Razplet je bil bolj politične kot glasbene narave, to je bilo tisto, kar me je razočaralo. Če se je namreč ob zmagi Portugalske leta 2017 - kar zadeva vrnitev glasbe na festival -  nebo nad Evropo nekoliko zvedrilo, pa je bilo lani spet kot poprej. Všečnost kokodakanja seveda ne gre očitati glasu javnosti, žirijam pač. Je pa od lani še bolj jasno in bo to v popolni zasičenosti svetovne pop kulture vedno jasneje: da danes ni več mogoče opaziti ničesar, kar ne šokira - v eno ali drugo smer. Tako je na Evrosongu tudi letos. Letošnja "posebnost" je pravzaprav poplava dolgočasnih radio kvazi hitov, nekakšnih kameleonskih beat komadov, ki vsi po vrsti spominjajo na štanc, ki ga poslušamo med nakupovanjem. Lahko bi jim rekli "pesmi za ozadje", izdelki, ki j...

Večkrat sem razmišljal, kaj nekega človeka pahne v odločitev, da dela slabo. Tako nenaravno se to zdi, tako zelo za življenje nepotrebno, da ne pridem do drugega zaključka, kot da človek slabega ne dela iz gole hudobije, ampak zgolj iz strahu . Čemu bi namreč kdo ubijal, če ne zato, ker ga je pred drugim strah? Čemu bi lagal, če ne zaradi istega razloga? Čemu bi kdo svojo vrednost moral potrjevati z mišicami in nasiljem, če ne zato, ker ga je strah manjvrednosti in zavrnitve? Čemu bi si kdo uničeval življenje z drogami, alkoholom, če ga ne bi bilo strah resničnosti, če ji ne bi hotel pripadati? Kaj bi sicer imel od vsega tega? Strah pokončuje človeka Ni torej strah samo neprijeten, celo škodljiv je. Iz strahu prihaja zlo na svet. Zato Jezus tolikokrat pravi: »Ne bojte se.« Ali kot tokrat: moje ovce se nikoli ne bodo »pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« (Jn 10,28) Človek mora to vedeti, da ga ne popade strah, namreč to, da je nekdo »večji od vseh« (Jn 10,29) in da je...

Kar malce na smeh mi gre, ko v evangelijih berem o velikonočnih dogodkih. Uokvirjeni v navadnost in običajnost tisti ljudje hodijo prižigat svečke na grob in na sedmino v gostilne, vstali Jezus pa – namesto da bi pridno sedel, kamor so ga položili, celo zvezali s povoji in ga zaprli za težek kamen – kot majhen in navihan otrok nagajivo skače naokoli. Vsi ga iščejo, njega pa nikjer, posebno tam, kjer bi ga radi našli. Samo vsake toliko se pokaže, da pozdravi, se nasmehne in pojé kakšno ribo, potem pa spet izgine kot kafra. Nikoli ga ni tam, kjer bi ga pričakovali, poln življenja je, tako poln, da gre svojim iskalcem gotovo že pošteno na živce. Ker se sporočilo poslancev v grobu glasi, naj grejo njegovi učenci ven, naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi, ki kot otrok živahno skače zdaj sem zdaj tja, to skoraj dobesedno pomeni, da morajo teči – in nekateri to tudi dejansko delajo – in ga loviti oziroma iskati. Kar je skoraj nemogoča naloga. Ker je lahko kjerkoli. Ko...

Malica je za vstalega Jezusa očitno zelo pomembna stvar. Ali pa zajtrk. Ali pa večerja. Vsakič znova ga vidimo z ribami in kruhom , tema tako osnovnima elementoma, potrebnima za obroke ribičev. Kajti tako kot tistega jutra pri Tiberijskem jezeru je danes pogosto tudi pri Blejskem, Bohinjskem in še kakem drugem slovenskem jezeru: da lovimo in lovimo te ribe ali pa krompir ali pa pohane piščance, vso noč in ves dan jih lovimo in jih ne ulovimo. Ulovimo druge stvari, na trnek in v mreže se velikokrat ujame služba in obveznosti in sestanki, pa razni opravki tu in tam, rib za našo večerjo … teh pa ni in ni. Tako tudi namesto rib in kruha, te naše osnovne jedi, jemo druge stvari, fast-food svinjarijo, smeti našega sveta, nadomestke, ki ne nasitijo, tudi če vemo, da nam škodijo. Ker lačen človek ni izbirčen, on jé to, kar se predenj postavi, rožiče in njim podobne ostanke. Zato je Vstalemu malica tako zelo pomembna. Ker je res pomembna. A ne malica kar tako, temveč skupna malica. Tudi če...