Služabniki nemoči
Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal. (Lk 10,3-4a)
Moj oče je bil krasen oče. Bral mi je pravljice, učil me je voziti kolo, delal mi je piščalko iz vrbove veje, popravljal zlomljene igrače, nabiral mi je fig in jabolk. Bil je moj veliki življenjski učitelj. Toda nikdar me moj oče ni več naučil kot takrat, ko ni mogel več govoriti in delati. Ko je samo še tiho in nemočno živel na postelji med nami, zgovornimi in močnimi ljudmi.
Čeprav se zdi drugače, veliko več dobrega v ta svet in v življenje ljudi, s katerimi živimo, prinaša naša nemoč, mnogo več od naših moči in sposobnosti. Trenutki naše nemoči namreč v naša življenja prinašajo blagoslov, s trenutki moči in zmagoslavja pa ustvarjamo navezanosti nase in občutke, da nam je nekdo nekaj dolžen.
Nemoč je prostor Boga v našem življenju. Ko ne moreš nič več, ko spoznaš poraz svojih moči, ko obnemiš in dvigneš roke pred velikostjo življenja, ko situacijo prepustiš Bogu, takrat se začenja dogajati nekaj velikega. Nekaj, kar spreminja. Nekaj čudežnega.
Zato nas Gospod v svet pošilja ne kot sposobne in uspešne, temveč kot nemočne, kot jagnjeta med volkove. Popolnoma neopremljene in neoborožene, popolnoma nepripravljene in nemočne, brez vpliva in brez zagotovil za uspeh. Zato nas pošilja kot neizkušene starše in nesposobne duhovnike in vzgojitelje, ki smo mnogo manjši in mnogo slabotnejši od mogočnih sil sveta. Pošilja nas, da postanemo priče čudežev, ki jih bo On naredil po naši nemoči. Pošilja nas, da torej naredimo, kar lahko – in vse ostalo prepustimo Bogu, da iz tega našega napora naredi, kar je potrebno.
Trenutki nemoči so tako za nas znamenje, da moramo nehati računati samo na lastno sposobnost in začeti v svoje delo, v svoje življenje spuščati Boga. Tako namreč dela Bog: po nesposobnih rokah. Zato, da bi se zavedali, da naša moč ni v nas, temveč v Bogu, ki nas ima rad. In ki mu ljubezen vračamo s tem, da se prepuščamo njegovi moči.
Znati biti nemočen je težka vrlina. Znati biti nepopoln. To pomeni biti prinašalec Božjega v ta naš svet. To pomeni biti oznanjevalec našega Boga.
Moj oče je bil krasen oče. Bral mi je pravljice, učil me je voziti kolo, delal mi je piščalko iz vrbove veje, popravljal zlomljene igrače, nabiral mi je fig in jabolk. Bil je moj veliki življenjski učitelj. Toda nikdar me moj oče ni več naučil kot takrat, ko ni mogel več govoriti in delati. Ko je samo še tiho in nemočno živel na postelji med nami, zgovornimi in močnimi ljudmi.
Čeprav se zdi drugače, veliko več dobrega v ta svet in v življenje ljudi, s katerimi živimo, prinaša naša nemoč, mnogo več od naših moči in sposobnosti. Trenutki naše nemoči namreč v naša življenja prinašajo blagoslov, s trenutki moči in zmagoslavja pa ustvarjamo navezanosti nase in občutke, da nam je nekdo nekaj dolžen.
Nemoč je prostor Boga v našem življenju. Ko ne moreš nič več, ko spoznaš poraz svojih moči, ko obnemiš in dvigneš roke pred velikostjo življenja, ko situacijo prepustiš Bogu, takrat se začenja dogajati nekaj velikega. Nekaj, kar spreminja. Nekaj čudežnega.
Zato nas Gospod v svet pošilja ne kot sposobne in uspešne, temveč kot nemočne, kot jagnjeta med volkove. Popolnoma neopremljene in neoborožene, popolnoma nepripravljene in nemočne, brez vpliva in brez zagotovil za uspeh. Zato nas pošilja kot neizkušene starše in nesposobne duhovnike in vzgojitelje, ki smo mnogo manjši in mnogo slabotnejši od mogočnih sil sveta. Pošilja nas, da postanemo priče čudežev, ki jih bo On naredil po naši nemoči. Pošilja nas, da torej naredimo, kar lahko – in vse ostalo prepustimo Bogu, da iz tega našega napora naredi, kar je potrebno.
Trenutki nemoči so tako za nas znamenje, da moramo nehati računati samo na lastno sposobnost in začeti v svoje delo, v svoje življenje spuščati Boga. Tako namreč dela Bog: po nesposobnih rokah. Zato, da bi se zavedali, da naša moč ni v nas, temveč v Bogu, ki nas ima rad. In ki mu ljubezen vračamo s tem, da se prepuščamo njegovi moči.
Znati biti nemočen je težka vrlina. Znati biti nepopoln. To pomeni biti prinašalec Božjega v ta naš svet. To pomeni biti oznanjevalec našega Boga.
Komentarji
Objavite komentar