Besede za srce

Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja. (Lk 21,34) Kako je mogoče, da so ulice na Madagaskarju, kjer ljudje komaj preživijo, polne veselega smeha, evropske, kjer nikomur nič ne manjka, pa so obtežene s turobnimi skrbmi? V resnici bolj ali manj vsi ljudje doživljamo podobne radosti in podobne tragedije. Ali je človek v svojem življenju srečen ali ne, pa sploh ni odvisno od tega, kaj se mu v življenju zgodi. Tudi ne toliko od tega, ali mu kaj uspe ali ne, ali kaj ima ali ne, niti od tega, katere ljudi sreča. Njegova sreča je odvisna od lahkosti njegovega srca. Če povem drugače: sreča je odvisna od tega, kako človek vse to sprejema. Ker se da življenje živeti na dva načina: ali je vse »breme« ali pa je vse »dar« . Popolnoma iste stvari lahko človek živi s težkim ali lahkim srcem. O tem namreč, ali nas bo življenje, kakršnokoli že je, otežilo ali odrešilo, odločamo povsem sami. Kajti bremen nam na pleča ne nalaga življen...

» Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. « (Jn 18,37) Nekam temačno je bilo včeraj, ko sem stopal po rimskih ulicah. Smrdelo je po zažganem in v zraku je bilo čutiti napetost. Policija, vojaki. Negotovost. Strah. Potem še živčnost, ker je pred menoj težek izpit. Zgrbil sem se v sedež na avtobusu in si želel, da bi bil kje drugje. A kje drugje, kot sredi življenja? Nekje med čakanjem v koloni prav tako napetih voznikov in ponavljanjem hebrejskih glagolov mi je v ta mrak na konec roke zdrsnila rumena zapestnica, vez med menoj in dijaki, s katerimi sem živel. Zasvetila se je. Ne toliko zaradi rumene barve, kot zaradi zapisa na njej: »Ti si moj ljubljeni sin.« Najgloblja resnica človeštva je to . In edina resnica, v katero verjamem v tej človeški zmedi, kjer ni nič trdno in nič sveto. In verjamem ji, ker jo je Kristus potrdil tako, da je zanjo dal življenje. Za to resnico Bog zastavlja življenje! » Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: mor...

Drobtina iz Rima #8 Morali bi videti, kako se je v enem samem vikendu Rim dobesedno izpraznil. Vsak dan, ko smo imeli predavanja popoldne, nisem niti pomislil, da bi se prerival skozi množice pred Fontano di Trevi, v ponedeljek pa je bilo pred njo tako malo ljudi kot že dolgo ne. Pravzaprav še nikoli tako malo. Res je tudi malce hladneje in dnevi so precej krajši. Toda približno enaki so bili tudi prejšnji teden. Zakaj takšna razlika? Zaradi Pariza . Zaradi 13. novembra . Strah pred teroristi je z ulic Rima pognal na tisoče ljudi in nanje pripeljal policijo, na vsakih petsto metrov po eno patruljo. Ni več tako, kot je bilo še pred štirimi dnevi. Na ulicah je čutiti nelagodje, pogovori se sučejo bolj ali manj po istih tirnicah. In na metroju ne razmišljaš več o predavanjih in večerji, ampak v strahu pogleduješ na temnopoltega bradatega moža, ki stoji poleg tebe in po telefonu žebra svojo ropotajočo arabščino. In prav zaradi tega se bojim terorizma. Ne toliko zaradi mišic, zara...

Prejšnji vikend sem iz Rima smuknil domov. In če bi vedeli, kako zelo sem zaljubljen v kraško jesen, potem bi razumeli, kako težko sem se v ponedeljek zjutraj spet poslovil od domačih krajev. Tamle ob cesti proti Tržiču, kamor me je brat peljal na vlak, me je še zadnjič pozdravila rdečina ruja. In sonce se je počasi dvigalo izza obzorja … Kar nisem hotel iti. Ostal bi tam, v tistem nadčloveško lepem trenutku, za večno in gledal lepoto ruja … in sonca … in prijateljev … Toda ta trenutek je minil. In je bil zato tako zelo žalosten. In prav zato večno lep. Minljivost je nekaj tako težkega, pa tudi nekaj tako zelo dragocenega. Kajti trenutek je lep, dokler je minljiv . Minljivost je dar človeku. Kaj če bi bil ruj rdeč celo leto? Bi mi bil še tako lep? Bi ga vsakič opazil? Bi mi še vedno ob njem zatrepetalo srce? Verjetno ne. Tako je z veliko stvarmi, ki jih živimo. Tako je tudi z življenjem samim. Prav minljivost naredi življenje čudovito. Misel na smrt naredi trenutke življenja ...

Drobtina iz Rima #7 Danes sem v Rimu videl prav toliko nasmehov kolikor zvezd. Mislim, da vsega skupaj šest. Med šest tisoč zvezdami, ki jih lahko opazi človeško oko in med vsaj tisoč ljudmi, ki sem jih srečal. Pa ne bom rekel, da jih ni več kot šest. Zaprti nekje globoko v svojih majhnih sobicah ali v galaksijah daleč stran morda so, morda počivajo po napornem delavniku, morda se skrivajo pred žalostjo in bolečino. Morda so jih prekrile druge, umetne luči. A videti jih ni. Tako noči postanejo nekoliko manj svetle in svet nekoliko manj vesel. Za vse. Rim je mesto brez zvezd in brez nasmehov. Morda mi je zato tu tako tuje, kot ste po zapisih že mnogi opazili. Morda se zato nikakor ne morem počutiti domače. Kajti doma sem tam, kjer je veliko zvezd in veliko nasmehov. Obojega rabi človek veliko. Ne za luksuz, za preživetje. Pa sem jih vendarle nekaj ugledal. Šest. Malo, a bolje kot nič. In zadnji nasmeh je bil najlepši od njih. Naslikal se je na obrazu šestletne Kitajke. Nasmehni...

» K mizi pridemo lačni. « (s. Rebeka Kenda) Dva uboga novčiča revne vdove imata za naš bogati svet izjemno sporočilo: včasih je »malo« célo premoženje … in včasih je »celo premoženje« tako zelo malo … Nekoč, ko smo šli s prijatelji v hribe, nas je presenetila velika vročina, večja, kot smo pričakovali. Zato nam je na polovici poti začelo zmanjkovati pijače. Delili smo si jo tako, da smo šteli požirke. Lahko si mislite, da se takrat, ko smo v dolini vendarle prišli do studenca, nisem spraševal, ali je voda zame dovolj dobra. Samo sklonil sem se v veliki hvaležnosti in vsak požirek je bil zame najsvetejši in tisti trenutek vrednejši od vsega drugega na svetu. Nauk darú uboge vdove je preprost, a zelo pomemben: videti dragocenost majhnih, drobnih stvari življenja . To je edino, kar lahko nasiti presitega človeka današnjega časa. Presiti človek namreč stvari ceni po količini. Hrani se s količino, ne z vsebino. Zato ostaja lačen. Čeprav ima veliko, ni zadovoljen, ni vesel, vedno znova...

Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor miroljubnim, blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani. Jezusovi blagri govorijo o človekovi sreči. Toda ta merila, kaj pomeni biti srečen, so drugačna, kot bi pričakovali. Ker so našim idejam o tem, kaj pomeni biti srečen, popolnoma nasprotna. A kakorkoli že si predstavljate srečo in pot do nje, je vendarle tako, da so uspeh, premoženje, denar, dosežki in uresničenje želja za srečo popolnoma nepomembni. Še več, kvečjemu nam celo branijo, da bi prišli do nje. Ker pač v življenje človeka prinašajo strah in odnašajo ljudi. Za srečo so potrebne solze. Ne vzemite tega stavka narobe. Ne govori o iskanju trpljenja, ampak o njegovem rezultatu. Za to gre. Sreča zahteva od človeka spremembo, obrat, spreobrnjenje. Pa ne kakšnih velikih dosežkov, niti ne kakšnih posebnih metod. Zahteva samo solze. Solze otroka, ki ne bo srečen, dokler se ne bo stisnil...