Besede za srce

V življenju človeka slejkoprej pride do trenutka, v katerem se mu načrti in podobe življenja sesujejo v prah. Ko se zamaje tisto, kar mu je pomenilo največ . Čeprav menimo drugače, je to je trenutek njegovega poklica. Njegovega pravega poklica. Ko se namreč to zgodi, je to vedno vstop Boga v človekovo življenje. Prihod Boga, ki ga ne želi uničiti, ampak Boga, ki ga želi rešiti. In ga želi rešiti tako, da mu pokaže, da nekaj počne narobe . Bog vedno sesuje stvari, za katerimi se skrivamo zaradi svojih ran iz preteklosti. Stvari, na katere smo ponosni, ker se nam zdi, da nam dajejo ime. Da nam dajejo ugled in veljavo in moč. Stvari, s katerimi se želimo dokazovati drugim, stvari, za katerimi se podimo, da bi našli svoj smisel in potrditev. Naše mišice. Ponos. Moč in nadzor v odnosih, imetje in talenti in podobno. Na kratko, stvari, s katerimi smo obsedeni. Če te stvari počenjamo, da bi (si) dokazali, kdo smo, potem se bodo sesule. Bog jih bo sesul, ker nas želi rešiti. Mora pa ji...

» A comfort zone is a beautiful place, but nothing ever grows there .« Ljudje imamo radi kavče. Varnost, gotovost. Tudi nadzor nad dogodki in ljudmi. Udobno je. Daje nam potrebno zavest, da smo na varnem, da je nekje kraj, kjer si odpočijemo, kjer se dobro počutimo. Kjer smo močni. Toda to je le kraj počitka, ne more pa biti kraj prebivanja nekega človeka. Kdor na tem kraju stanuje, kdor se tam utabori, bo sčasoma umrl, ker bo večno ujetnik svojega udobja, svojega strahu ali pa pričakovanja drugih ljudi. Nikoli pa ne bo to, kar zna , kar zmore in za kar je poslan na ta svet. Preprosto zato, ker tega nikdar ne bo odkril. Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem . V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečemo v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo. In točno tja nas želi pripeljati Bog. Poglejte Jezusa. To je bil nevaren in skrivnosten tip. Ničesar ni povedal vnaprej...

Nekoč so krščevali tako, da človeka niso samo oblili z vodo, temveč so se ljudje v vodo potopili. Veliko pomembne simbolike je v tem. Veliko človeškega. Preden so se dali krstiti, so ljudje potonili, težki od svojih grehov in krivd in napak, ki so jih naredili. Težki od dogodkov, od srečanj, od porazov. Težki od svoje človeškosti. Kajti človek res z vsakim dnem tone globlje. Vsak dan so njegova pleča težja, vsak dan nosi težji križ. Pa ne, ker bi mu življenje nalagalo težje stvari, ampak ker je tako, da si človek, težji kot je, na svoja pleča nalaga še več in več stvari. Še več grehov, še več krivde, še več slabosti. Tudi tistih, ki niso resnične. Ko je človek na dnu, ga lahko iz teh globin privede samo ena stvar, samo nekaj ga lahko vzdigne in oživi: da se prepusti, da ga tisto, kar je že od nekdaj zapisano vanj, samo od sebe dvigne navzgor. Da neha poslušati to, kar ga je naučil svet, in začne verjeti glasu, ki ga kliče na površje. V življenje . Tik preden je človeštvo storilo ...

Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Jaz ne. Jaz se v odnosih bojim tišine. A ne tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna.  Jaz se bojim  prazne tišine . Tišine iz bolečine. Tišine iz sovraštva. In pa najbolj strupene tišine, tišine praznine, tišine, ki nastane, ko si nimamo več kaj povedati. Tako veliko je med nami te prazne tišine. Tako veliko je med nami smrti. Vsak odnos namreč umira, ko se nehamo pogovarjati. In mi smo se nehali pogovarjati. Odpovedali smo se Besedi. Prodali smo Besedo za iluzijo svojega lastnega prav, za dober ugled, za kratkotrajen mir, prodali smo Besedo in si kupili tišino telefona, glasbe in televizije, glasno tišino, v kateri smo izgubili življenje. To je namreč tišina, v kateri umira toliko naših nezadovoljnih staršev, tišina, v kateri se jokamo, tišina, v kateri čutimo popolno osamljenost, nerazumljenost in nevrednost. Tišina, ki nas dela prazne in same. Tišina, ki nas razčlovečuje. V Besedi je življenje ljudi . Rodil ...

Eno besedo bi rekel rad, da bi kot veter pomladni mehka v vaša srca prišla, eno besedo bi rekel rad. Toda, glejte, jaz nimam nič več, moje srce je razbito svetišče, moje besede so ranjene vse, vsaka moja beseda krvavi. Nad mano ni več obokov sanj, ostri robovi črnih zidov, dvigajo se kot spomin na nekdaj v poulično prazno grozoto noči. Toda vendar, saj je, saj je, saj je še ena beseda, še ena! Pridi, ti nočni ranjeni človek, da te poljubim na tvoje srce.

Pojte Gospodu, njegovo ime slavite, dan na dan oznanjujte, da nas je rešil. Pripovedujte med narodi o njegovem veličastvu, med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih. (Ps 95,2-3) V novo leto nas pospremijo pastirji. Preprosti, revni ljudje, ki nimajo ničesar. In ko stojimo pred novim letom, tudi mi nimamo ničesar. Pred prihodnostjo smo vsi reveži. Toda čeprav ima revež vsega premalo, ima nečesa veliko. Ima veliko prostora . Ima veliko prostora za iskanje, za prošnjo, in za vse, kar dobi, je hvaležen. In ima veliko upanja. Sicer ne preživi. Zato so reveži veseli ljudje. Zaradi upanja . Zato nas danes v novo leto pospremijo pastirji. Da bi nas naučili hiteti v Betlehem . Hiteti, iskati in nabirati semena upanja v svojem bornem, večkrat resnično revnem življenju, ker obilnost imetja še ni bogastvo. Bogastvo – in s tem veselje – je v tem, da odkrijemo Novorojenega, ki je nekje v našem življenju, čeprav skrit in nepoznan. On, Njegova prisotnost je naše upanje. On, Njegova bliž...