Besede za srce

humboldtcircus.tribe.net Velika noč je iskanje vstalega Kristusa. Vstalega Kristusa si želi najti vsakdo. Kajti vstali Kristus je nepremagljiva ljubezen, je otipljivo upanje, je veselje in je bližina. Vendar ga marsikdo ne more najti. Kot učenci takrat, tako tudi mi danes. Ker ga iščemo tam, kjer ga ni. Učenci ga kasneje najdejo. In najdejo ga tam, kjer bi ga morali iskati že od samega začetka. Kjer bi ga morali iskati tudi mi. V skupnosti . Da, med ljudmi, s katerimi živim. V moji družini in v moji župniji in še kje. Tam je vstali Kristus. Ali pa ga ni. In če veliko ljudi – vem, da je med njimi veliko mladih in morda smo med njimi tudi mi – v naših skupnostih ne vidi in ne najde vstalega Kristusa in potemtakem vsega, kar vstali Kristus pomeni, to še ne pomeni, da vstali Kristus ne obstaja. Lahko pa pomeni, da naše skupnosti morda niso več skupnosti. Skupnost ni skupnost, če v njej ni vstalega Kristusa. In v skupnosti je vstali Kristus, dokler skupnost v njenih »članih« vzbu...

Velika noč se dogaja v grobu. V človeškem grobu. V mojem, v tvojem grobu. Na kraju moje žalosti, mojih razočaranj, grehov, krivic, porazov, krivd, na kraju obupa, na kraju trpljenja in osamljenosti, na kraju temačnosti in zatohlosti mojega življenja. Tam, samo tam. Zato mora vsak, ki hoče doživeti veliko noč, najprej stopiti v grob. V svoj grob, v človeški grob, v vse mrtvo svojega življenja, in vanj položiti Jezusa. Pustiti mu mora vanj. Priznati svoj grob. Kajti Bog potrebuje moj grob, Bog potrebuje moje smrti, da bi me rešil. Potrebuje moj grob, ker je moj grob potreben za njegovo ljubezen. Ker ljubezen vedno potrebuje grob , potrebuje temo in greh, da nastane – kakor luč potrebuje temo. Zato Bog potrebuje moj grob. Ker samo tam človek zares začuti ljubezen, vrednost, dragocenost: ko ga ima nekdo rad kljub vsemu temu. In on hoče prebivati tam, da bi jaz začutil, da me prav tam, na sredi mojih največjih grdobij, on ljubi. Hotel je biti in me imeti rad v mojem grehu, ker me samo s ...

Velika noč ni praznik. Velika noč je kruta zgodba, kruta kot vsakdanjik vsakega od nas. Velika noč je namreč boj. Brutalni boj med smrtjo in življenjem. Boj, v katerem je smrt premočna nasprotnica. Močnejša je od življenja, zmaguje – če ni ljubezni . Ljubezen, s katero je Jezus stopil v ta človeški boj slehernega dne, je namreč edina sila, ki lahko premaguje smrt – in edina, ki lahko ta neprestani in srditi boj tudi dokončno dobi. Naj gre za katerokoli življenjsko situacijo že, je tako. Vstali Jezus je dokaz tega. V boj s smrtjo je šel, boril se je, trpel in umrl, a ker je umrl iz ljubezni, zdaj živi. Ima rane, toda On živi . In živi vsakdo in samo tisti, ki v ta boj vstopi z Njim, z evangelijem, z ljubeznijo. Naše življenje je velika noč. Je boj, ki ga brez ljubezni ne moremo dobiti. Ne slepimo se. Življenje je boj, v katerem bomo umrli. In kjer ni ljubezni, bo zmagala smrt. Kjer ni ljubezni, bomo vsi izgubili. Če v našem življenju ni prostora za odpuščanje, kjer sta greh in ža...

V tišini in samoti velikega petka se je "izpolnilo". Zdaj je dopolnjeno. Čeprav je do Jezusove smrti moralo priti, ne razumemo še te smrti. Ne razumemo je, ker še ni tretji dan. Ker še ne vemo, da nas je ta smrt odrešila, da nas je osvobodila, ker je že vstopila v naše grobove, ker se je že dotaknila vseh naših smrti, ker je že prišla v človekovo srce. S to smrtjo. Kajti ko vemo, da nas nekdo ljubi, ko vidimo konkretnost njegove ljubezni tako očitno, potem vemo, da smo ljubljeni. Kdor pa je ljubljen, je odrešen. Ne vem, zakaj je moral Jezus ravno umreti, zakaj ni šlo drugače. Tudi ne vem, zakaj moram jaz umirati. Ne vem. Ne razumem jih, ker še ni tretji dan. Zato moram molčati. Molčati in gledati križ, gledati na njem Boga, ki trpi, ki umira. Gledati in si zapomniti, da je naš Bog Trpeči v vsem trpljenju sveta, tudi Trpeči na mojem križu, Umrli tudi v moji smrti. Gledati, da bom vedel, da je moje trpljenje, da je moja smrt odrešena. Ker je vanjo stopil Bog, najbližja Ljub...

Razumete, kaj sem vam storil? (Jn 13,12) V toplini velikega četrtka – in zaradi tega je ta večer tako topel – se Jezus sklanja in nam umiva noge. Naše noge, tako umazane od prahu poti, po katerih hodimo. Naše noge, tako tesno prilepljene na nesnago vsega, kar se nas je dotaknilo, ko smo hodili po svetu. Grehi, krivde, bolečine, razočaranja, trpljenje, izkoriščanje in prepričanje, da je človek vreden samo močan, uspešen, bogat. Vse neodrešene zgodbe našega življenja so se nam prilepile na noge. In nas delajo grde. Grde in slabe. Jezusove tople roke se nas dotikajo in nas umivajo, da bi najprej zagledali svojo lastno lepoto. Lepoto, ki jo je skvaril svet. Lepoto, na katero smo pozabili. Lepoto tega, da smo Očetovi ljubljenci vedno in povsod. Ne glede na uspehe, moč, položaj, izgled in še vse ostalo, s katerimi smo si sami uničili to lepoto. On verjame v našo lepoto. On verjame v lepoto vsakega človeka, tudi tistega, ki že snuje, kako ga bo izdal, tudi tistega, ki mu bo pretežko...

V našem življenju je veliko smrti. In vse smrti so hude. Ni pa hujše smrti, kot je to, da človeku umre srce . V našem srcu je veliko grobov. Zelo veliko. Vanje smo pokopali ljudi, ki nam niso všeč, ljudi, ki smo se jim odpovedali, ljudi, ki so nam storili neodpustljive stvari, ljudi, ki smo jih obsodili po govoricah, ljudi, ki jih je obsodila družba, ljudi, ki so nasprotne barve, vere, prepričanja, stranke … Ljudje, ki smo jih ubili, ker si po našem mnenju ne zaslužijo življenja. Skupaj z njimi smo pokopali tudi sebe. Ker ob tolikih smrtih človek preživi samo, če postane neobčutljiv. Če iz svojega srca prežene bolečino. Če iz svojega srca prežene Boga, ki joka . Ko smo nehali jokati nad temi ljudmi, ko nas je nehalo boleti, takrat smo umrli. Ker je tako, da je takrat, kadar ni več bolečine, naše srce umrlo. Kjer ni bolečine vpričo sporov, vpričo sovraštva, vpričo greha, kjer ni več bolečine, tam ni več prijateljstva, ni več ljubezni. Saj vem. S tem, da si bomo dopustili bolečin...