Pustiti odprta vrata

Ko sem nekoč po jutranji molitvi zadnji odhajal iz kapele, sem, kot delam ponavadi, zaprl vrata za sabo in se že hotel spustiti po stopnicah, ko me je naenkrat nekaj spreletelo. Bil je občutek, da s tem, ko zapiram vrata kapele, zapiram Boga pred svojim vsakdanjikom. In sem jih spet odprl in pustil odprta. S prošnjo na ustih, naj pride. Naj pride na vse naše poti, v vse ure, v vsa srečanja našega dneva.

Ker ga potrebujemo.

Nisem se zavedal, kaj sem naredil. Pustiti ta vrata odprta pomeni narediti v svojem življenju, v svojem vsakdanjiku prepih. Kajti Bog prevrača normalnost. Bog vznemirja. Zato pomeni pustiti vrata odprta Bogu sprejeti boj, neprenehni boj z Bogom v sebi. Bog namreč hoče biti prav povsod, hoče popolnoma zavzeti moje življenje in moje srce. Hoče prevrniti vse, kar menim, da stoji, da bi moral postavljati na novo. Ne pusti spati in mirovati. Hoče, da se vedno znova na novo odločam, da vedno znova iščem nove, boljše načine, da rasem, da hodim naprej in naprej. Hoče tako, ker se tako bližam Njemu in ljudem ...

To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto.

Če v mojem življenju ni tega prepiha, če je nekaj preveč staro, preveč okostenelo, če nisem pripravljen ničesar spremeniti, če nisem pripravljen nikogar poslušati, ne sprejeti dobronamerne kritike, če nisem pripravljen vedno znova spopadati se s svojim življenjem in svetom okoli mene, pomeni, da so moja vrata pred Bogom zaprta. Kajti Bog vedno dela vse novo. In tisti, ki ga posluša, je vedno nov, vedno sodoben, vedno pripravljen, da se spopade s svojim življenjem in v njem naredi prostor za nekaj novega. Za Boga.

Marija je odprla vrata. In ko je odprla vrata za Božjo novost, je odprla vrata življenju. Življenju ne le sebe, temveč celega sveta, vse zgodovine človeštva. Tako se to zgodi. Tudi v našem primeru. Tudi naša odločitev je enako pomembna.