Besede za srce

Poznate obup, ki se je polotil Jaira, ko so mu povedali, da je njegova hči pač umrla in da nima več smisla upati? To je obup množic našega časa, naših medijev in našega sveta, ki ne poznajo drugega upanja, kakor je tisto upanje, ki ga držimo v rokah. To je obup, ki se zlahka poloti tudi nas, ko utemeljimo svoj smisel življenja na uspehu in dosežkih. Tudi dosežkih svojega upanja in vere. Danes beremo in razmišljamo o smrti. Mnogo takih smrti je v našem življenju. Ne samo smrti naših bližnjih, tudi smrti načrtov, pričakovanj, smrti predstav o svetu, smrti v naših odnosih, smrti upanja, smrti volje do življenja ... Beremo in razmišljamo o smrti, da bi poiskali, če je in v čem je v naših smrtih vera sploh rešitev. Mar more vera obujati mrtve? Mar more ozdraviti raka in levkemijo? Mar more pregnati točo in potres? More. Vendar to ni njen namen. Kaj bi sicer porekli ljudem, ki se jim to dogaja? Da oni ne verujejo dovolj? Ni smisel upanja in vere v tem, da bi z njima nekaj dosegli, tem...

Zgodilo se mi je, da sem v prvem letu svojega duhovništva doživel težko spoznanje. Pri enem od razredov, ki sem jih učil verouk, smo se celo leto bolj ali manj borili samo z disciplino. Tako zelo, da v celem letu pravzaprav nisem mogel najti niti ene same kateheze, ki bi res uspela. Na koncu sem si moral priznati, da v celem letu nismo naredili nič. Popolnoma nič. Težko je človekovo spoznanje, da je njegov trud, njegovo življenje brez sadu. Takšno je bilo spoznanje in življenje Elizabete in Zaharija, ki nista mogla imeti otrok. Marsikdo bi obupal ob tem. Morda bi se razšel, morda bi zbežal iz svojega življenja, obupan od svoje nemoči in neuspešnosti. Virtualni svetovi, svetovi umika v omamo, so danes tako množično naseljeni ravno zato, ker smo pijani od misli, da je edino merilo človekovega življenja uspeh. In da je življenje brez sadov prekleto. Ob isti zid tako jaz kot Elizabeta in Zaharija trči slejkoprej vsak od nas: kakšno je moje poslanstvo? Kakšno je poslanstvo duhovnika,...

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga. Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo in rastjo človeka: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Čeprav smo jih učili s svojo besedo in zgledom, jih vzgajali v vrednotah, v katere verjamemo, so danes krenili po svoje. Marsikdaj povsem drugače, kot smo pričakovali in si želeli. Lahko celo v nasprotno smer. Seme pa raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, a...

Moje srce je bojno polje. In nasproti si stojiva jaz in moj Bog. V vsakem trenutku, v vsaki situaciji, pred vsako osebo se v tebi oglašata dva glasova: poželenje in ljubezen. Vzeti ali podariti. Gospodovati ali služiti. Odločitev, kateremu glasu boš prisluhnil, je pravzaprav odločitev, ali hočeš hoditi za Bogom ali da Bog hodi za teboj. In korak v smer proti ali od Boga. In čeprav se zdi, da gre za zelo preprosto odločitev, ni tako. Pravzaprav gre za boj, ki človeške boje postavlja na glavo. Ni izguba nujno poraz. In tudi pridobitev ni nujno zmaga. Nekaj pa je jasno. Da pomeni hoditi za Bogom iti v skupnost, hoditi za seboj pa hoditi v osamitev. Česa si moje srce želi in kaj so zame pekel in nebesa, pa se odločim sam. In na tej odločitvi si zgradim življenje, vrednote in pravila. Zato res ni potrebno, da vas župnik o čem prepričuje in vam ukazuje, kaj in kako živeti, kaj je spodobno in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne. Odgovor na vse to nosite v boju svojega srca, pri katerem je ...

Pri neki maši nedolgo nazaj sem med obhajilom poslušal pesem, ki sem jo že večkrat slišal, nikoli pa zares poslušal. Tokrat sem jo. In slišal besedilo, ki me je streslo. Skorajda šepetalo je v ponižnosti. O tem, da se pred hostijo na oltarju klanjajo angeli. Streslo me je. Jaz, samo majhen človek, držim Boga, ki se mu angeli klanjajo in ga ne morejo prijeti. Jaz, mali človek, jem njegovo telo, pijem njegovo kri. Streslo pa me je tudi zato, ker tako velikokrat pozabim, koga pravzaprav držim v svojih rokah, ker tako premnogokrat jemljem mašo in obhajilo za navado, za opravek, ki ga kdaj naredim tako brezčutno, celo na hitro, ker se mi mudi k čemu »pomembnejšemu«. Bi brezčutno gledal, če bi kdo od ljudi dal življenje zame? Seveda ne. Zakaj me torej ne strese pri maši, ko daje življenje zame celo moj Bog? To ni navadna hrana. To ni samo še en običaj. To ni samo služba in obveznost. To je dogodek mojega življenja, privilegij, nedoumljivo velika stvar, ki se ne ponavlja, ampak je vsak ...

Veste, s čim so se začele vse vojne? Ko so ljudje začeli iskati razlike. In kako so se končale? Ne z zmago ene ali druge strani, temveč takrat, ko so ljudje razumeli, da sva na eni in drugi strani človeka in ne kaj drugega. In da je to nekaj dragocenega. Da, končale so se takrat, ko so bili ljudje sposobni spoznanja, da je razlika bogastvo in ne ovira. Ko so bili sposobni spoštovanja. Spoštovanja, ne le strpnosti. Ko so bili sposobni odpreti se drugačnemu v svojem življenju in mu v njem ponuditi svoj prostor. Ko so bili sposobni živeti skupaj, ustvariti skupnost v različnosti. Ko so bili sposobni ljubiti – biti odsev Boga. Troedinega Boga. Kajti edina prava ljubezen je ljubiti drugačnost. Sedaj veste, da ne govorim samo o vojnah med narodi, ampak tudi o vojnah med nami, o vojnah v odnosih, prijateljstvih, med zakoncema, v družini. Ali se ne začnejo in ne končajo na istem tnalu? Pri razlikah, ki so vedno bile in vedno bodo obstajale? In ali ne samo zaradi njih vzdihujemo, kričimo,...