Besede za srce

» Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ... « Starodaven, zelo znan psalm, ki ga morda znamo celo na pamet, je morda znan ravno zato, ker s takim veseljem in zanosom oznanja srečo, ki jo čuti človek, ki ima Boga. Poje namreč, da mu to, da ima Boga, prinaša mir in gotovost, da mu to daje cilj v življenju in ga napolnjuje s pogumom, da se lahko spopada s sencami in nasprotniki svojega življenja. Da mu Bog daje življenje, da ga poživlja, da ga – rečeno sodobno – animira. Res, človek ne potrebuje nič drugega, samo to, da ve, da je njegov Bog poleg njega in ga varuje kot pastir svojo dragoceno ovco. Vse ostalo se reši, če v svojem življenju začutimo bližino, če začutimo ljubezen, ki ne postavlja pogojev, ki ne zaračunava, ki ne jemlje in izkorišča, ampak daje. Vse, tudi največje skrbi ob tem postanejo majhne in rešljive. To čuti človek, ki ima Boga. Zato je to ključna stvar za nas in za naše potomce: imeti v svojem življenju Boga. Imeti prostor Zanj, slediti Mu, živeti iz Njega in N...

Danes od Božje besede odhajamo z zelo pomembnim sporočilom. Pravzaprav z istim sporočilom kot od vsake maše: »Vi ste priče teh reči.« Katerih reči? Njegove smrti in vstajenja, njegovega darovanja in ljubezni in neverjetnih sadov, ki iz tega izvirajo: nepredstavljivo odpuščanje, nepremagljivo upanje, neuničljivo veselje. Priče teh stvari smo. Priče, ki vedo, ki so videle, ki so začutile Boga pod prsti, ki so okušale njegovo življenje in njegovo osvobajajoče sporočilo. Priče, ki so imele možnost se z njim srečati, ga otipati in se prepričati, da je živ, da je resničen, da me res odrešuje iz mojih omejenosti in da so njegove besede uresničljive in pravilne – predvsem v konkretnem življenju, kakršno je moje. Priče smo. Utelešenje tistega, kar smo videli, kar smo slišali, kar smo otipali v srečanju z Jezusom. Telo, beseda, razum, srce, po katerem se Jezus srečuje z ljudmi okoli nas. Jezus se je namreč učencem prikazal, ko sta emavška romarja z žarom pripovedovala o srečanju z njim. In J...

Naš Bog ima rane. Poglej jih, otiplji jih, Tomaž. Ni nepremagljivi, marveč ranljivi, ranjeni Bog. Kajti samo kdor je ranljiv, lahko ljubi in je ljubljen. Ker je ranljivost – to, da nekomu pustimo vase, v svojo resničnost – tista, ki omogoča, da se nekomu darujemo, da se mu prepustimo: »Tu sem, dajem ti samega sebe; naredi z menoj, kar želiš.« Danes prihaja tudi v našo skupnost in nam kaže svoje rane, kaže nam, da je ranljiv. Ne brez razloga. Mi moramo vedeti, da je naš Bog ranljiv, ker njegova ranljivost vzbuja bližino med njim in nami. Ne moremo namreč k sebi, v svoje rane sprejeti nekoga, ki je neranljiv. K sebi lahko spustimo le nekoga, ki ima rane kakor mi. Kajti le kdor je izkusil, kaj pomeni biti ranjen, lahko razume moje rane, le tisti mi je lahko blizu, le tisti lahko pomaga in me ima rad. Zato Jezus mora biti ranljiv. S svojo ranljivostjo in ranjenostjo vzbuja naše zaupanje, vzbuja našo vero vanj, vzbuja tudi našo ljubezen. Ne skriva svojih ran. Z njimi vstopa v nas. Tud...

Dogodek te noči je zasukal zgodovino človeštva. Odkritje, da je grob, kamor so položili Jezusa, prazen. Naenkrat je pot človeka spremenila svojo smer. Doslej je bil človek z vsakim korakom bližje grobu, v vsakem njegovem koraku se je zarisovala žalostna usoda minljivosti in smrti. Vse, kar je počel, vse, kar je upal, vse, za kar se je trudil, po čemer je hrepenel, je stopalo proti grobu, proti smrti. A ta prazen grob je človeka osupnil, prestrašil, presenetil ga je. Ker je pretresel njegovo logiko. Doslej je bila smrt logična. Od tistega trenutka dalje pa ne več. Doslej je bila večnost iluzija. Od tistega trenutka dalje pa resničnost. Tako se je pot človeštva spremenila. Obrnila je svojo smer: namesto iz življenja v grob – iz groba proti življenju. Iz praznega groba, ki bo za vedno prazen, ker tam ni prostor Križanega, Trpečega in Umrlega zaradi ljubezni. Iz praznega groba, ki je začetek mojega življenja. Zaradi praznega groba namreč upam, zaradi njega verujem, zaradi njega ...

Kamorkoli že hodiš, veš, da boš moral enkrat priti pred križ. Pred trpljenje. A danes se moraš vsaj za hip ustaviti pod njim in pogledati nanj. Moraš. Pomembno je. Ker boš tam videl Boga. Tam, na tvojem križu je razpet, na tvojem trpljenju je pripet, da te objame, da te pogreje s svojo tolažbo, ki je največja mogoča tolažba vsakega človeškega trpljenja: »Nisi sam. S teboj sem. Skupaj s teboj trpim tudi jaz.« Trpi, resnično trpi ta moj Bog na križu, trpi, kot trpiva jaz in ti: zapuščen je in osamljen, izdan, zlorabljeno je njegovo zaupanje in ljubezen, prodano je njegovo prijateljstvo, po krivici je obsojen, ves svet se mu je porušil, vse, kar je zidal, je propadlo, ne čuti ne ljubezni ne usmiljenja. Sam je, popolnoma sam. Mar ni doživel vsega, kar doživljaš ti? Mar ni trpel vsega, kar trpiš ti? Tam je. In bo tam tudi ostal. Dokler bo človeštvo trpelo, bo trpel tudi Bog. Ker ljubezen tudi trpi. Tvojega trpljenja ne more odpraviti. Toda deli ga skupaj s teboj. Deli tvojo resnič...

Pretresljiva je skrivnost velike noči. Pretresljiva je skrivnost Gospodove ljubezni. Začne se z ljudmi, kot sva jaz in ti. Ne s popolneži, ne z izbranci, temveč z ljudmi, ki jih je življenje umazalo z grehi in trpljenjem, ki so ranjeni, nestanovitni, nezvesti, ki jim ni mogoče zaupati, saj padajo vedno znova. Pretresljiva je skrivnost Gospodove ljubezni. Saj Gospod ljubi vedoč, da bo ta ljubezen izdana, izkoriščena, zatajena, zapuščena, pozabljena še isti večer, še isto noč. Pa se vendar daje. Pa se vendar poklanja, čeprav ve, da ljubezni še ne razumemo, da z njo ne bomo ravnali, kot bi si zaslužila. Se nam daje, čeprav ve, da ne vemo, kako težka in dragocena je, čeprav ve, da je nismo vredni. Nam umiva noge, čeprav ve, da bodo spet umazane. Takšna je usoda Gospodove in vsake ljubezni. Pa se vendarle daje. Ker je v tem dajanju njena največja pretresljivost in skrivnostnost: ta ljubezen, ki bo zavržena in bo umrla, je človeku hrana. Brez nje ne more živeti. In čeprav se bo ta ljub...