Besede za srce

Bravo, Eva! Tako zadovoljen, kot sem bil po letošnji Emi, še nisem bil. Razen takrat, ko je zmagala Nuša Derenda. Ampak tega je že dolgih 11 let. Preprosto zato, ker je zmagala pevka, ki si je to resnično najbolj zaslužila. Ker je najbolj gotova, najbolj raznolika in - najbolj enaka kot je bila pred prihodom na oder Misije. Še vedno preprosta in skromna Eva, ki živi svoje življenje kot vsaka druga najstnica njenih let. Čeprav je drugačna od ostalih. Njen močan in izstopajoč glas preprosto ne more biti neopažen, ker gane srce in govori s čustvi mnogih ljudi. Da, Eva je zmagala zato, ker je pela z glasom Slovenije. In to mi povsem zadostuje. Tudi če to ne bo glas Evrope. Brez zamere, to dvojčici Prusnik res nista bili. In mislim, da sta to vedeli. Prepričan sem, da sta bili tudi sami presenečeni, da sta se znašli v finalu. Čeprav namreč prevladuje mnenje, da je za Evrovizijo potreben cirkus, že kar nekaj časa ni več tako. Glasovi strokovnih žirij so naredili svoje. Sedaj je po...

vir: www.roadlesstravelled.com.au Najprej v puščavo. Za post vedno skupaj z Jezusom najprej odidemo v puščavo. Puščava je kraj niča. Ravno zato je našemu srcu, ki živi v svetu vsega, svetu »preveča«, tako tuja, pa vendar tako potrebna. Predvsem zato, ker ta naš »preveč« ni resničen, še manj koristen. Da spet odkrije resnico o svetu in sebi, se ob njej spočije in razbere bistvene cilje. Človek jo potrebuje, da okusi tišino. Imamo preveč besed. Zdi se nam, da lahko vse in komurkoli kaj povemo. Vedno več od njih je zagrenjenih, nepremišljenih, sovražnih, napetih besed, besed, ki ranijo, pa čeprav se tega morda niti ne zavedamo. Potrebujemo tišino. Da bomo spet slišali. Da bomo začeli poslušati, kaj govorimo in kaj poslušamo. Da bomo postali bolj pozorni . Zbrani . Občutljivi . Da bomo našli prave besede. Da bomo z vsako besedo molili . Človek potrebuje puščavo tudi zato, da občuti pomanjkanje. Navadili smo se, da imamo vse, preveč, kadarkoli in kjerkoli. Zato ničesar ne cen...

Polnôčni zvón z visôkih lín krepkó zaklenkal je! Potihnil glas je vijolín, strunár odbrenkal je! Plesíšča in gledíšča se povsód zapírajo, v odprta pa svetíšča se zemljani zbírajo. Glej, bôžji hràm tam sréd polján dviguje se v nebó, oj bôžji hràm takó prostrán in pa krasán takó! Kot réke v morje vanj nocój krdela silno vró, svetíšče polno je takój — in duri se zapró. Tu v blagru ino v svili vse nocój košáti se, diší ti po kadíli vse in svéti v zlati se. Več biserjev ko v dnu morjá pred tábo se iskrí, in več, ko zvézd je vrh nebá, tu jasnih je očí. Tu gibki udje, vzôrna rast, tu lét in líca cvét, tu zêmlje slást, bogastvo, čast... o, ti presréčni svét! — A čuj!... Nék duh zakliče mi: "Kar zrèš jih pred sebój, zapíši mej mrlíče mi s pepelom tem nocój!" In stópil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz óljčnih je mladík nanj dèl cerkovnik bil. Pepela zdaj na téme sem najprvo sêbi vsul, vtopíl se v misli néme sem, le Bog je ...

Alessandro D'Avenia: BELA KOT MLEKO, RDEČA KOT KRI O tej knjigi ste slišali že marsikaj in marsikje. Ker se veliko ukvarjam z mladino, sem jo tudi sam vzel v roke in jo začel prebirati, sprva z malce rezerviranosti, ker sem pač vedel in skušal vedno znova zasledovati to, da skuša pisatelj pritegniti k branju mladino, ki je do romanov s "težjo" vsebino praviloma bolj kot ne odklonilna. In ima vse, da pritegne. Tematiko in stil pisanja, predvsem s kratkimi poglavji. Menil sem, da bo zato trpela vsebina, pa sem se korenito zmotil. Treba jo je prebrati. V njej je razvoj mladega fanta v zenitu življenja tako zelo bogat, pa čeprav mestoma krut in nezaslišan. A je resničen. In to je vrednost te knjige. Ker je taka, kakršno je življenje. In je zato blizu, blizu vsem, ki živimo v realnosti. To pa smo vsi, kajne? Ta knjiga te ne pusti hladnega. Pravzaprav sproži razmišljanja kar sama od sebe, podzavestno. In prepričan sem, da ne samo v meni, odraslem bralcu, temveč tudi v vs...

Ne vemo, kaj se je zgodilo, da je človek ohromel. Za evangelista in za nas to ni pomembno. To je stvar, ki se zlahka zgodi. Njemu, meni, tebi, vsakomur. Zlahka se nam zgodi greh. Greh nas onesposobi. Zaradi njega nismo več to, kar smo, nismo več mi, nismo več ljudje. Nimamo več življenja. Zato je za nas pomembno nekaj drugega. Srečanje z Jezusom. To je težja stvar. Pred tem srečanjem je stalo tako veliko preprek. Kajti z vsakim grehom je človek bolj proč od Boga in vedno težje je priti do njega. A je do srečanja vendarle prišlo. Zaradi štirih pogumnih in srčnih mož. Štirih njegovih prijateljev, ki so bili prijatelji tako, da so ga nesli. Nesli pa so ga tako, da so mu stali ob strani, ga sprejeli in razumeli, nesli so ga tako, da jim je bilo zanj mar, da so zanj poskrbeli, nesli so ga tako, da so ga oviram navkljub s svojimi prošnjami in svojo vero prinesli pred edinega zdravnika, ki mu je lahko pomagal. Zdravnika, ki ne ozdravlja samo telesa, temveč tudi duha. Ki ozdravlja celeg...

Govoril bom o sebi, čeprav je verjetno tudi v vašem življenju podobno. Ena težjih stvari je na mestu, na katerem sem, imeti rad dijaka, ki ga nihče ne mara. Verjetno še težja: imeti rad dijaka, ki je tudi tebi odvraten – ali zato, ker so ga v tebi takega naredili drugi, ali pa ker ga osebno sovražiš zaradi kakšnih njegovih besed, dejanj, lastnosti, ki so te prizadele. Imeti rad dijaka, ki ga je imeti rad nezaslišan napor. Ker je tečen, ker ničesar ne razume, ker dela vse drugače, kot bi ti rad, ker je »neprilagojen« ali kako drugače štrli iz povprečja. Prva stvar, ki je zame nadvse koristna, je, da ga bom poimenoval »gobavec«. Kužni bolnik. Nekdo, ki širi bolezen in za katerega je morda najbolje, da se ga izloči, da ne bi okužil še koga drugega. Da se to torej naredi iz želje po skupnem dobrem, takorekoč iz ljubezni do vseh ostalih, ki so zaradi njega v nevarnosti. Da je torej » bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod. « (Jn 11,50) Ampak – saj je to vendar člov...

Ob vsakem prebiranju evangelija me prevzame Jezusova toplota in človeškost. S kakšno občutljivostjo pristopa do ljudi, jih obiskuje, se z njimi pogovarja, vzame si čas zanje. Zanimajo ga njihova življenja in težave. Dotaknejo se ga. Zato se jih tudi on dotakne. In jih s svojim dotikom ozdravlja. Ta dotik med Bogom in ljudmi (ki ga je Michelangelo sijajno upodobil na stropu Sikstinske kapele v Rimu) je tisto, kar je naše zdravje in naše življenje. Zato je namreč Jezus prišel: da bi se ljudi dotaknil in jim s tem dotikom dal življenje. Da bi pokazal, da je za človekovo življenje nujno, da ostane v stiku z Bogom. Da sta tesno skupaj. Da se drug drugega dotikata. Da je to res, nas ponavadi nauči šele kaka težja življenjska preizkušnja, v kateri se zavemo, kako malo vpliva in moči imamo pravzaprav nad svojim življenjem in kako takrat veliko bolj kot sto zdravil potrebujemo občutek, da nam je nekdo blizu in da se nas dotika. Ker bolj rabimo zdravja na duši kot na telesu. Ker nas bliži...