Postavljeni na stražo

Biti stražar. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Na tvojih plečih so življenja vseh, ki mirno spijo in počivajo.

Biti človek. Še bolj biti kristjan. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Že samo s tem, da smo, kjer smo? Čeprav se ne zavedamo, je vsak trenutek, ki ga preživimo, vsaka odločitev, ki jo sprejmemo,vsako srečanje, ki ga doživimo, vsak korak, ki ga naredimo, nekaj, s čimer nosimo odgovornost za ljudi, ki so del našega življenja.

Tako sva stražarja, jaz in ti. Biti morava tam, kamor sva postavljena, stati tam budno, se učiti in dopolnjevati, iskati in tvegati, kazati pot in svetiti, predvsem pa vztrajati v tem, za kar sva se odločila – vztrajati v svojem krščanstvu, v svojih vrednotah, vztrajati na mestu, na katerega sva bila postavljena.

Tega ne govorim zato, da bi nad komerkoli izvajal pritisk. Seveda ne. To govorim najprej sebi, potem pa tudi vam, ki danes začenjamo novo delovno leto, novo leto odgovornosti in straže. Da bi se zavedali, da je naše delo, naše mesto, naša vloga v tem svetu zelo pomembna. Da smo na nekem mestu, ker bi brez nas na točno tem mestu svet ne preživel. Da smo na stražarnici svojega življenja in življenja vseh, ki so nam zaupani, da jim pokažemo pot, da jih po njej spremljamo, da jih na njej varujemo, da jim na njej damo nekaj, kar jih bo popeljalo v pravo smer.

Seveda: novo katehetsko leto ni samo novo leto učenja naukov in zapovedi, molitev in zgodovine, temveč najprej in predvsem hoja za Kristusom, kar pomeni: učenje življenja, učenje odnosov, učenje ljubezni, odpuščanja, usmiljenja, pravičnosti, iskrenosti in kar je še tistega najbolj pomembnega, da v naše življenje pride mir in veselje.

Ne pozabimo: na tej poti, v tem letu nihče od nas ni samo učitelj, tudi ni nihče od nas samo učenec. Pravzaprav je stanje na straži ravno to, kar od nas zahteva Gospod: da učimo in da se pustimo učiti. Da kažemo zgled, da varujemo svetosti družinskega življenja, da skrbimo za zaklad vere in vrednot, da se borimo zanje, da ne popuščamo v vsem, kar zadeva mene in moje drage v njihovi rasti in da se hkrati pustimo učiti v ponižnosti, v otroški zaupljivosti, v preprostosti, v odpuščanju in veselju, v ljubezni. Preko nas in preko drugih ljudi nas namreč uči sam Gospod.

Zato naj bo v tem novem veroučnem letu vsak od nas drug drugemu učitelj in učenec. Drug drugemu stojmo ob strani, drug drugemu stojmo na straži, da ne zaspimo v utrujenosti ali v prevzetnosti. Drug drugemu stojmo na straži njegovega krščanstva in njegove človečnosti. Ne samo tisti, ki ga stražimo, ves svet potrebuje te naše straže, ker je sobivanje mene in tebe tudi pot Boga v ta svet. Ker je najin odnos tisti, preko katerega lahko stopa Bog v ta svet – če sva soglasna, če sva zbrana v Njegovem imenu.
*