Besede za srce

Ljudje ne maramo primerjav z ovcami. Verjetno gre komu od vas na živce in se počuti malo manj vreden, če v cerkvi posluša o pastirjih in ovcah. Kot da smo vodljiva in ničvredna čreda brez svobode in razuma, opijanjeni s kleriškim prepričevanjem in starokopitno tradicijo. Pa ta primerjava ljudi z ovcami žal danes bolj drži kot kdajkoli prej. Ali se ne počutite kot čreda, ki jo toliko dejavnikov, toliko glasov želi zvabiti v svoje kremplje? Vsak bi rad imel koristi od nas. Radi bi, da kupimo njihove izdelke. Radi bi, da diplomiramo pri njih. Radi bi, da koristimo njihove popuste in ugodnosti in tako postanemo njihova last. Radi bi, da verjamemo samo njihovi resnici. Najhujše med vsem pa je, da vse to delamo v imenu svobode. Da smo prepričani, da smo kljub vsemu samostojni in neodvisni. Ni treba, da pritrdite ali odmahnete z roko. To za nas naredijo naše odločitve. Ko izbiramo med ugodnostmi in poštenostjo, med počitnicami in žrtvami, med televizijo in knjigo, med računalnikom in pogo...

Peter žveči kos pečene ribe. In kaj premišljuje? Kaj naj človek naredi takrat, ko je izdal prijateljstvo? Kako naj se pred drugim obnaša? Kaj naj reče? Je sploh mogoče, da bo še kdaj tako, kot je bilo ...? Morda bi bilo dobro, če bi se preprosto naredil, kakor da ni bilo nič. Tako danes ljudje naredimo večkrat. Mislimo si, da bo ta madež med mano in drugim človekom s pozabo že nekako izginil. A se to seveda ne zgodi. Nasprotno: madež se veča in veča, tako naju ovira, dokler popolnoma ne prekrije najinega prijateljstva in ga razkolje po sredi. Aha, potem je bolje zbežati, iztrgati to iz svojega življenja, končati vse skupaj, ker tako ali tako nima nobenega smisla ... Težko je namreč vedeti, da si kriv in da ne moreš narediti nič. Da si popolnoma nemočen pred svojo napako. Da te je napaka postavila v položaj, ki ga nihče ne mara: položaj dolžnika, krivca, obsojenca. V to razmišljanje poseže Kristusovo vprašanje, ki je silno preprosto, a tako radikalno: »Ali me imaš rad?« Vprašanje,...

Velika noč ni stvar preteklosti. Ni dogodek, ki je odšel skupaj s hrenom in šunko, marveč dogodek sedanjosti, ki bi moral vedno znova pretresati drobovje, zaposlovati misli in sprožiti setev za prihodnost. Da, velika noč je stvar ne samo enega, temveč vsakega kristjanovega dne. Po tem bi se moral ločiti od drugih ljudi: da bi ga novica o Gospodovem vstajenju vznemirjala vsak dan. Saj vendar vsak dan doživlja trpljenje in smrt, saj vsak dan postaja pod križem. Torej bi moral vsak dan doživeti tudi veseli šok velikonočnega jutra. Zakaj bi ga morala vznemirjati? Ker je to edini način, da bi se kristjan nikdar ne ustavil v svojem iskanju. Kajti kristjan je nenehni iskalec, ki začne umirati, ko ne išče več. Zato ga mora vznemirjati: da bi nikdar ne obstal na tem kar se vidi, na tem, kar se čuti, na tem, kar ga v tem življenju oklepa, skrbi, pretresa, utesnjuje, žalosti, prepričuje, temveč da bi za vsem tem znal poiskati resnico: resnico o sebi in o svetu ter o tistem velikonočnem tren...

Da, Bog si rane je izbral, da dvignil bi človeka s tal, saj skozi grenke rane le ljubezen stopi v srce. Naj ti bodo rane vrata v tvojo veliko noč! Blagoslovljeno praznovanje!

Na gori stoji križ. Še vedno. Nanj je bilo pribitih že toliko ljudi. Tudi ti. Tudi jaz. In jih bo še veliko. Vsak človek je zaznamovan s trpljenjem, z ranami, z jokom in smrtjo želja, ki se niso uresničile, in načrtov, ki so se obrnili na glavo, z grobovi, kamor smo položili svoje upanje. Upanje, ki je nekoč živelo, pa ne več. Brezupno je, če je človek tako zaznamovan s smrtjo ... Dokler vanjo ne stopi ljubezen. Z njo naenkrat vse dobi drugačen lesk, z njo je vse spet smiselno. Tudi rane in smrti. Smiselne zato, ker niso cilj, temveč pot: pot od sebe do drugega. In ker je to pot pred menoj že nekdo prehodil, z istimi ranami, kot jih nosim sam, skozi iste smrti, ki jih doživljam sam. Smiselne zato, ker vem, da je cilj vseh teh smrti življenje. Življenje drugega, življenje sebe. Vse zaradi današnje, velike noči: noči vstopa ljubezni v smrt in smrti v ljubezen. Zaradi nje je vsaka rana sveta. Sveta, ker nas vodi v življenje, pa čeprav se nam zdi kot smrt in smo nad njim osupli, z...

V zanosu praznikov sedanje vrste bi lahko rekli, da je danes praznik kruha. A glej, v Božji besedi ni niti besede o kruhu. O jagnjetu, o večerji, o grenkih zeliščih, o umivanju nog, o kruhu pa ničesar. Kot bi pozabili nanj. Ali pa je namen popolnoma drugačen. Mogoče pa je tako ravno zato, da ne bi toliko gledali na podobo kruha, kot na to, kaj kruh, naš vsakdanji kruh, pravzaprav pomeni. O kruhu nikdar ne moremo govoriti kot o navadni jedi, pa čeprav je od vseh najbolj preprosta jed. Če vprašamo starejše, nam bodo ob omembi kruha vedno v spominu ostale njihove svetleče oči in strahospoštovanje. Samo zato, ker niso imeli drugega? Ne, gotovo ne. Za njihovimi svetlečimi očmi se skriva še marsikaj drugega. Kot tudi za kruhom, ki so ga jedli takrat, ki ga jedo še danes. Kruh je posebna hrana. Posebna, ker je za njo toliko odpovedi, žrtveno jagnje in grenka zelišča. Posebna, ker je za njo toliko različnih ljudi, toliko različnih besed in dejanj, skupnost; ker v kruhu človek ni nikdar...