Besede za srce

Pubertetniška epizoda Jezusa in njegove družine nam je lahko v poseben navdih, kako oblikovati naše družinsko življenje , posebno v najnapornejši dobi, torej v najstništvu naših otrok.  Uporna puberteta  Kakor vsem običajnim družinam se tudi sveti družini zgodi drama: najstnik Jezus postane upornik, ne samo, da se od njih oddalji fizično, ko kar pobegne od svojih staršev, to se začne dogajati tudi mentalno, očita jim, da ga ne razumejo , ker ga res ne. Saj ga tudi ne smejo . Kajti le tako se v otrocih začne poseben in potreben proces spoznavanja samega sebe kot samostojne osebe, ne vezane več na svoje starše, temveč na svojega Boga , lahko bi rekli, na tisto, kar je svetega njemu in ne nujno njegovim staršem – pa četudi je to dvoje ponavadi nekaj zelo sorodnega.  Toda vseeno. Najstniki to morajo početi. Nujno je, da se tako postavijo na lastne noge, čeprav so te še precej majave. Ravno zato najstniki v nas, odraslih, iščejo svojega Boga , torej nekaj trdnega, stabilnega,...

Najlepše je biti človek v božični noči .  Hočem reči, biti človek v svoji največji resničnosti, torej v svoji ranjenosti, šibkosti, majhnosti, grešnosti, strtosti, bolečini; človek, ki pogreša, ki ga boli, ki se jezi, ki v občutku nemoči kakor majhen otrok zajoka . Najlepše, ker se ravno v tem joku, v tej najbolj občuteni temi rodi res iskrena želja po Luči, po Nekom, ki bi ga s svojo bližino, z močjo ljubezni, usmiljenja, odpuščanja rešil . Biti človek v božični noči tako pomeni začutiti neznosnost tega stanja v temi in stiski in iz svoje bolečine vzklikniti: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20)  Močan, zaradi iskrenosti pomemben stavek je to, ki ne samo v polnosti izkriči človekovega realnega stanja, temveč tudi prebudi spoznanje, da človek zaradi svoje nepopolnosti nima ničesar drugega kot Božje usmiljenje . Samo v tej želji je naša resnična rešitev. Ozdraveti od svoje izgubljenosti namreč pomeni dojeti, da potrebujemo Boga , da brez njega ne bo šlo.  Nekateri si tega tu...

Noseča Marija, ki je »vstala in se v naglici odpravila v gore« (Lk 1,39) je posebno vesela stvar. Ko nekdo naredi nek napor, torej gre »v gore« samo zato, ker je to nekaj lepega, ne pa, ker bi to bilo treba , ko nekdo drugega pokliče samo zato, da povpraša, kako je z njim, ko nekdo pride na obisk, samo zato, ker bi te rad videl. Dete v človeku se zgane, kakor otrok postane tudi »Elizabeta«, polna Svetega Duha (Lk 1,41), mladosti, lepote, veselja, tak postane človek, ko ga obdarujemo z zastonjskostjo !  In mi ravno zato, ker je to nekaj tako zelo pomembnega , ne da miru misel, da je tega med nami dandanes tako zelo malo. Kot da se nimamo z drugimi več česa veseliti, je minila naša pripravljenost storiti kaj iz lastne pobude in zagnanosti, iz navdiha, ne pa zato, ker nam je to ukazano, ker je to naša dolžnost. Da bi torej komu zgolj iz veselja storili kaj lepega. Samo še utrujeno se plazimo skozi življenja, tečni, napeti, nesposobni enega samega nasmeha, ene same stvari, ki bi jo nar...

» Janez je še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij .« (Lk 3,18)  Z »opomini« je Janez Krstnik »oznanjal evangelij«, ne politično korektno , ne dvoumno ali anonimno, ne mehkužno, temveč z jasno in konkretno besedo. Janezovi odgovori na vprašanja ljudi, ki so se prihajali k njemu krstit, so kakor stebri, ki jih ta zasadi v njihova življenja, palice, ob katerih lahko nato rasejo.  Pomen reda  Da smo si na jasnem, Janez ni nek modrec, ni farizej, ni učitelj, je pa razumen mož , ki je v zblojeno družbo postavil jasna pravila. Voditelj, ki je vedel le eno: da se je treba držati nekih pravil , da se lahko vzpostavi normalna družba , v kateri so stvari pravične, jasno začrtane, torej urejene . Vemo, da se v taki družbi potem lahko vsi dobro počutijo. Zato je v družbi dobro, kadar je kakor domača hiša dobro vodena, ko ima torej dobrega gospodarja, v kateri so stvari na mestu, kjer se ve, kdo je oče in kdo sin, kdo mati in kdo hči, kdo ukaže in kdo uboga, katerih pra...

Govorili smo že, da Bog danes na svet prihaja čisto drugače, kot si ga predstavljamo, ne kot posladkana figura v jaslicah, ne kot Božiček s polnim košem daril, temveč zahtevno, vznemirljivo, izzivalno, prav kakor tedaj, z odprtimi vprašanji našega življenja in naše družbe, tako zato tako močno izzivalnimi, da bi nas ta silila k odgovoru in odzivu. Ker gre za to pri njih, kakor pri Mariji, ali bi postala Mati Božjemu Učlovečenju, namreč za vprašanja, preko katerih želi Bog priti na svet: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31)  Odrešenik prihaja na svet preko našega odgovora, natanko tako.  Strah ob tem ni nič kaj nenavadnega, normalen je. Tudi Marija »se je pri teh besedah prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.« (Lk 1,29) Gre za napor , gre za spremembo, gre za tveganje, zato nas zahtevne stvari plašijo, ob njih se počutimo nezadostne, nemočne. Zato se ob njih velikokrat podamo v beg. Vse stvari, ki jih posebno radi počnemo v adven...

»Znamenja bodo,« (Lk 21,25) je rekel Jezus svojim učencem, ko jim je govoril o težkih časih , o časih stiske, preizkušenj, ko se bo zamajalo vse, v kar so verjeli. »Znamenja bodo«, zagotovo, tako pravi Jezus, skupaj s stisko bodo prišla sporočila, razodetja, namigi za vaše življenje, vi pa se potrudíte, da jih boste razumeli. Da vam bodo problemi in težki časi služili za spoznanja, za usmeritev, tudi za samorefleksijo. Kajti kdor bo videl in razumel ta znamenja, bo tako sredi te stiske videl tudi Sina človekovega , tako obljublja Jezus, on bo dal našim stiskam drugačen karakter, da bodo iz časa uničenja postala čas odrešenja .  Kajti na čase stiske se lahko človek odzove tudi drugače, ne da bi razumel njihovo sporočilo, s pijanostjo in razuzdanostjo recimo, z otopelostjo, jamranjem, samopomilovanjem, tudi to je mogoče. V imenu dobrega počutja se lahko tudi dela, kakor da ni nič narobe, se omamlja in opijanja, da stiska ni stiska, da problemi v resnici niso problemi, tako se veliko ...