Besede za srce

Večkrat, ko sem z mladimi gledal kak film o eksorcizmu, smo po njem vedno še dolgo obsedeli ob debati o hudem duhu. Nekateri so ob njem nejeverno zmajevali z glavo, drugi so se tresli, ko so ga gledali. In takšna je bila tudi njihova reakcija, ko sem jim povedal, da se te stvari dogajajo tudi v resničnosti. Lahko bi vam pravil o škorpijonih, ki lezejo iz ust, in o govorjenjih v tujih jezikih, o nenavadnem poznavanju nepoznanih stvari in o dejanjih, ki jih človekovo telo ne zmore, pa vam ne bom. Povedal bom samo to, kar vem: zlo je. Povsod. Celo v shodnici, prostoru, namenjenemu molitvi. Vedno in povsod obstaja možnost zanj. Ni prostora, kjer bi se mu lahko izognili. Z njim se moramo soočiti. In ravno to je njegova največja moč. Človek je namreč pred njim nemočen. Zakaj nemočen? Ker se zlo vedno ponuja kot ugodna in lažja rešitev. Ponavadi celo tako, da se ne zdi, da je zlo. Da se zdi kot koristno, celo kot nekaj dobrega. vir:  http://imgfave.com/view/1841284 A zlo človek...

Veste, kaj se je danes zgodilo? Natanko to, kar se je zgodilo s tistimi štirimi učenci med njihovo vsakdanjo službo. Ste slišali? Niste? Rečeno je bilo: »Pusti vse skupaj in pojdi za mano!« Če ne slišimo tega stavka vsak trenutek, ampak res vsak trenutek svojega življenja, potem ne razumemo evangelija. Še enkrat se moramo spomniti: evangelij ni grožnja, evangelij ni vklenitev v zapovedi in prepovedi, evangelij ni zapor, evangelij je svoboda – pustiti vse skupaj in samo iti za njim. Seveda boste protestirali: »Toda mi imamo toliko skrbi, mi moramo vse urediti, mi moramo poskrbeti za otroke in starše in za družino ...« Radi imamo zapovedi in prepovedi, da. Neko lažno varnost nam dajo. Radi imamo, da nam kdo ukazuje, pa naj bodo to vsakdanji dogodki, služba, skrbi, obveznosti, dolžnosti, ljudje, ki baje ne morejo brez nas, in še kaj. In toliko smo navajeni raznih bremen, da si bomo verjetno tudi današnje Jezusove besede naložili na pleča in hodili isto pot naprej, vedno bolj utrujen...

Mnogo ljudi, posebno mladih, išče dom. Dva izmed njih sta tudi učenca v evangeliju. Prvo vprašanje, ki sta ga zastavila Jezusu, je bilo: »Kje stanuješ?« Spraševala sta v bistvu to, kar sprašuje, kar hrepeni vsak izmed nas: po prostoru popolne sprejetosti in varnosti, ljubljenosti in spoštovanja. Jezusa nista spraševala po modrosti, tudi ne po karieri, niti po materialni brezskrbnosti. Želela sta si dóma: skupnosti z njim, njegove bližine in pozornosti. Želela sta si drugačnega učitelja, učitelja življenja, ne črke. Učitelja, ki bi ju učil s svojim življenjem. Verjetno sta že večkrat poskušala, pa ni šlo. A Jezus je bil drugačen: »Pridita in bosta videla.« Videla, na lastne oči sta se prepričala, s svojimi ušesi sta slišala, s prsti otipala, z usti okusila in povonjala evangelij. Na Jezusovih rokah je bil napisan, na njegovem pozdravu, v kruhu in vinu, v njegovi gostoljubnosti, v skrbno pripravljeni večerji, v pozornem poslušanju, v njegovi zahtevnosti in privlačnosti, z njegovo ljube...

Večina strokovnjakov pravi, da je treba takrat, ko se v človeku zgodi kriza, ko se mu stvari zdijo nesmiselne in pretežke, ko se v sebi in svojih odnosih ne prepozna več, vrniti na začetek. Na izvir. In tam poiskati razloge, zaradi katerih smo stopili v odnos, na pot, se jih razveseliti in se zaradi njih ponovno odločiti. V zakonu je treba kreniti na tisto prvo pravo občutje ljubezni in na poroko ter na razloge zanjo. V duhovništvu na dan posvečenja in nove maše. V kateremkoli odnosu do točke, ki nas je prepričala, da je zanj vredno dati svoj čas, svojo pozornost, svoje življenje. Vrnimo se na začetek. Morda smo pozabili, kdo smo in zakaj smo tu. Vrnimo se na začetek (Markovega) evangelija. S čim se začne »dobra novica«? Kaj je tisti ključ, s katerim lahko vstopimo v evangelij, da ga razumemo, da ga sprejmemo, da ga želimo živeti? S tem začetkom sovpada tudi začetek mojega evangelija, moje krščanske zgodbe. S čim se je začelo? Zakaj smo šli za Gospodom? Zakaj smo postali kristjani?...

Zvezda vznemirja črno nebo. In vse, ki gledajo vanj. Tiste, ki iščejo upanje, vznemirja, da ne nehajo iskati. Tiste, ki iščejo temo, pa vznemirja zato, ker jih moti. Jezus je začel vznemirjati svet že od samega začetka. Nekatere je vznemirjal, ker so se ga bali, da bi jim odvzel oblast; nekatere je vznemirjal, ker je vzburkal mirno brezbrižnost; nekatere zato, ker ni bil tak, kot so si želeli; nekatere zato, ker ga niso marali; nekatere zato, ker jim ni dalo miru, dokler ga niso našli. Malo dete in toliko vznemirjenja ... In tako je tudi danes. Bog nas vznemirja, ker je drugačen. Bog nas vznemirja, ker je preprost in ker je v svoji preprostosti tako zahteven. Bog nas vznemirja, ker vzbuja slabo vest. Bog nas vznemirja, ker vemo, da ima prav. Bog nas vznemirja, ker je drugačen od nas, mi pa hrepenimo, da bi mu bili podobni. Dobro je to vznemirjenje. Bog vznemirja, ker hoče, da ga iščemo. Vedno. Povsod. V vsakem dejanju, v vsaki odločitvi. Ker je v tem, da ga najdemo in se mu p...