Besede za srce

» Daj mi piti .« Jezusova nenavadna prošnja pretrese samarijansko ženo. In tudi nas. Še posebej če vemo, da Judje in Samarijani ne govorijo med sabo, rabi in žena pa tudi ne. In verjetno zaradi svojih številnih ljubezenskih avantur tudi marsikdo drug ni imel za spodobno, da bi govoril z njo. Jezus gre čez te pregrade. Samo zato, ker je žejen? Ne. Ker začuti žejo te žene. Žejo, ki traja in traja, kakor dolga zima. Zaradi takšne žeje – žeje po čisti ljubezni – postanejo ljudje hladni in zaprti, lahko so uporni in trmasti, zmedeni in čudaški, lahko sovražni do vsega sveta, v katerem ne najdejo, kar iščejo, lahko delajo marsikaj hudega in grdega, vse iz iste želje, ki se je morda sami niti ne zavedajo: da bi našli čisto ljubezen. Človek je namreč vedno žejen odpuščanja, človek si želi, da bi ga kdo sprejel, da bi ga kdo imel rad brez pogojev in predsodkov, kljub vsemu, kar stori in kar je. In to išče. Lahko v avtu, oblekah, kakršnikoli odvisnosti ... Vedno je v ozadju ta žeja. In dokler ...

Danes gremo z Jezusom na goro. Da nam pokaže nekaj zelo pomembnega za utrujene obraze učencev, za naše utrujeno krščanstvo, tudi za naše utrujeno življenje. Saj na začetku nekako gre. Človek je poln idealov in moči, svojih načrtov in predstav. Ve, kam mora in kako. A potem se utrudi. Utrudi se v življenju, ker se njegovi načrti ne izidejo, ker pridejo nepredvidene situacije in nepredstavljive težave. In utrudi se tudi v svojem krščanstvu, ko ugotovi, da to ni neko privilegirano stanje, da biti kristjan ne pomeni biti nekaj več in nekaj bolj. Ko reče, da od krščanstva nima nobene koristi in da je to kvečjemu še ena velika obveznost, ki jo mora izpolnjevati. Obveznost, da. Biti njegovi učenci, to čutimo bolj kot obveznost, kot veselje. Zato smo tako utrujeni. In prav zato nas danes Jezus pelje na goro. Zakaj ravno na goro? Ker gre Jezus na goro molit. Ker se mora človek, ko gre molit, umakniti pred svetom, se mora dvigniti nad vsakdanjost, lahko rečemo nad človeškost. In če to zmor...

Stvar je jasna: za tistega, ki nima nečesa, na kar bi se oprl, za tistega, ki nima neke dokončne temeljne stvari, o kateri ne dvomi in o kateri ne debatira, za tistega je življenje pretežko. Nima nobene možnosti, da bi v tem življenju sploh lahko preživel. A morda obstajajo še hujše stvari: da imaš eno takšno stvar, pa se izkaže, da je napačna. Človek se sesuje. Res se sesuje. Zato – dokler ni prepozno – preverimo svoje temelje, to, na čemer zidamo svoje življenje. Najprej mora biti naš temelj nekaj večnega, nekaj, kar ne more ne segniti, se ne posušiti, ne zlomiti ali razbiti ali kako drugače razpasti. Biti mora neminljiv, sicer je temelj samo začasna, nezanesljiva rešitev. Zato mora biti tudi nekaj, v kar bom prepričan, nekaj, kar me ne bo razočaralo. Potem mora biti nekaj, kar bo vzdržalo težke pritiske, nekaj, kar ne bo nikdar popustilo. Nekaj, kar mi bo dalo moč in smisel. In mora biti nekaj, kar bo ostalo, tudi ko bom jaz že umrl. Če je v temelju dobre hiše skala, potem j...

Letošnje Eme sem se veselil. Ne samo zato, ker se pravzaprav veselim vsake Eme, ker jo imam rad, pa čeprav se obnjo mora nekako obregniti prav vsak Slovenec, marveč zato, ker je bila letos sestavljena iz samih dobrih oz. kvalitetnih nastopajočih (če izzvzamemo Rock Partyzane - ampak saj ima skoraj vsaka knjiga kakega tiskarskega škrata kje). Že ob napovedi nastopajočih sem dejal, da bo Ema vrhunska. In nisem se motil. Res je bila. Manjkalo je pravzaprav samo eno. Vrhunec. Bilo je, kot da bi hodil po lepi planoti. Veliko dobrih in kvalitetnih pesmi, veliko, da si jih lahko zdaj požvižgavam, ko hodim po opravkih ali ko me preseneti tišina v avtomobilu. Ni pa bilo pesmi, ob kateri bi obstal v občudovanju in si rekel: "To je to!" Nasploh je manjkala pesem, ki bi res izstopala in to je bila edina težava Eme. Morda so zato žirantke pravzaprav pri vsaki povedale eno in isto. Ker je glede vtisa tako res bilo. (In se seveda nikomur niso smele zameriti.) A vendar smo dobili zmagova...