Besede za srce

Vsako pomlad vem, da Bog še ni pozabil človeka. In to vem še ob nečem. Pretekli teden smo bili vsi na metroju kot ponavadi zatopljeni v svoja življenja, v svoje knjige, v svoje telefone po večini. Potem pa se na vlak primaje človek svetlorjave polti in začne igrati harmoniko. Lep, poskočen, živahen ritem. Dvignemo pogled iznad svojih knjig in telefonov in poslušamo, se nasmehnemo. Nekateri se z glavo ali nogo pridružimo živahnemu ritmu. Lepo je. Ko utihne, se spet vse vrne na tirnice vsakdana. A izstopimo drugačni. Ne glede na to, ali smo dvignili pogled zato, ker nam je bila glasba všeč, ali zato, ker nas je motil hrup, je ta človek v naša življenja vnesel pomlad. Kajti pomlad je glas, ki te prebudi . Krik, ki ti vzbudi slabo vest, teženje starša, ki ga ne prenašaš, iztegnjena roka nekoga, ki te prosi za pomoč. Skratka, to, kar v utečeno življenje prinaša dvom, postavlja vprašanja, ruši trdnost in zaverovanost vase. To je tisto, kar daje življenju življenje. In da v tem našem...

Gospa Jospin in njena hči sta žrtvi sveta, ki ne zna več moliti, se pravi, da ne zna več spreminjati človeške nemoči v božjo moč. (F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti) Milost je čutiti, da si želiš spremeniti. Ne da moraš, temveč da si želiš spremeniti. To je ena od najlepših človeških stvari v nas. Hrepenenje po »hoditi«, »postajati«. Spreminjati se. Si obrisati ranjeni in umazani obraz in zasijati. To je gora , pot nanjo. Zato raznorazne »akcije«, ki si jih vsako leto zadajamo v postu. Vemo, slutimo, da je pod površjem naše človeškosti, polne porazov in napak, nekaj več. Nek sijaj. Nekaj Božjega . In tja želimo priti. Vendar pa je pot, ta zunanja pot odpovedi in človekovih dejanj, truda in prizadevanja, premalo, da bi se človek spremenil. Človek z močno voljo morda res lahko shujša, lahko se odvadi kaditi in zamenja nekatere svoje navade. A se ne spremeni. Kajti resnična sprememba človeka se ne dogaja v njegovi moči, v njegovi sposobnosti, temveč ravno obratno: takrat, kadar se ...

Drobtina iz Rima #10 Kdaj se zgodi nepričakovano in nesluteno, morda celo nemogoče. Vendar na hitro, zelo na hitro, tako da se ga kaj lahko spregleda. Kdor pa opazi ta drobni dotik, mu je tako, kot bi se nekdo dotaknil njegove resničnosti kakor vodne gladine: narahlo vztrepeta in se nikdar več ne umiri, v vedno večjih krogih se širi do meja in še čez, do tistih, ki stojijo na bregu in gledajo vanj. Med mašo v naši kapeli, ki stoji tik ob križišču dveh zelo prometnih cest, Vie Appie Nuove in Vie al Quarto Miglio, imamo za spremljavo cviljenje zavor in sirene mimoidočih rešilcev, poskakovanje amortizerjev po neštetih luknjah, včasih kdo potrobi ali se vklopi alarm, ali pa se sliši pospeševanje v rumeno luč, vedno pa - in včasih nevzdržno - monotono brnenje motorjev, ki čakajo, da se odpeljejo. Danes ne.  Danes zjutraj so jih preglasile ptice . Ne vem, kako je to mogoče, a ko smo spremljali prihod Jezusa v našo borno človeškost, je zunaj čebljanje ptic preglasilo vse druge gl...

Želim si tišine. Tiste tišine, ko človek stoji na vrhu gore in gleda in molči. Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Vedno ko sem tak, ko me osupne lepota, se začnem zavedati, kako sem v svojem življenju obdarovan. Srečen postanem. Enako, ko me gane preprosta lepota moje družine in razigranih nečakov, enako, ko trdno začutim zvestobo svojih prijateljev, enako, ko sredi Rima zaslišim čebljanje ptic, enako, ko po dolgem in težkem dnevu srečam nasmeh. Vedeti to je vse, kar človek potrebuje, da preživi. In imeti tak trenutek sredi svojega dneva, trenutek o...