Besede za srce

Ko sem slabe volje, se velikokrat zgodi, da do mene pristopi kak človek, ki me poskuša razvedriti, me potolažiti ali se mi vsaj nasmehniti. Da bi bilo moje življenje lepše in lažje. Pa se zgodi nekaj presenetljivega. Namesto da bi z odprtimi rokami sprejel lepoto, ki se mi ponuja, ga zlovoljno zavrnem in pošljem proč, češ: »Pusti me pri miru.« Težki časi so za človeka posebno nevarni. Ne zaradi težav in problemov, ki jih prinesejo, temveč še bolj zato, ker ob soočenju z napakami in grehi, razočaranji in porazi človek zlahka izgubi vero v lepoto . Da torej vidi in verjame samo v to, kar se vidi. V grdo torej. Na tej točki človek zlahka preneha biti človek. Zato je zame ta točka poraza in razočaranja ključna. Ta točka napora , v kateri se človek – če hoče preživeti – mora odločiti za lepoto – ali pa umreti. Vera v lepoto vsega, predvsem pa vsakega človeka, je za človeka ključnega pomena. Zato je današnja nedelja olajšanje. Njeno sporočilo je namreč, da je lepota navzoča povsod....

Vsak kos kamna skriva v sebi kip in dolžnost kiparja je, da ga odkrije. (Michelangelo Buonarroti) Preden gremo v 40 dni puščave, napora, posta, se moramo spomniti svojega krsta. Sicer bo post samo še eno dokazovanje sebi in drugim, da sem nekdo, ko v nečem uspem, ne pa da sem dragocen tako ali tako. Zato se moramo še enkrat spomniti tistega trenutka, ko nas je Bog umil vseh drugih stvari in nam pokazal, kdo smo. Povedal je, kdo smo v resnici. Vsakemu izmed nas je rekel: » Ti si moj ljubljeni sin !« Takoj nato pa moramo v puščavo, da to izklešemo iz gmote svojega življenja. Da iz brezoblične gmote izklešemo kip ljubljenega sina. Svoj avtoportret . Da torej pričnemo odstranjevati vse, kar je v našem življenju odveč, vse tisto, kar pokriva našo resnično podobo: odlagati nepotrebna bremena, ki jih nosimo skozi življenje, trgati vezi, ki nas zasužnjujejo, se odpovedati željam, ki zlorabljajo ljudi okoli nas. Da spet vsak od nas postane ljubljeni sin, ki ne potrebuje nič drugega, ker ž...

Gobavost je huda bolezen. A ne zato, ker ti pred očmi razpada tvoje telo, ampak ker ti pred očmi razpadajo tvoji odnosi. Eden za drugim umirajo. Vsi vejo, da si kužen, da je tvoja bolezen nalezljiva in se te zato izogibajo. Razmišljam, kaj je gobavost našega prostora in časa. Zaradi česa razpadajo naši odnosi. Kaj nas osamuje? Zaradi česa razpadajo družine in zakoni? Ponavadi bi za to takoj obtožil telefone in službe in kronično hitenje in potrošništvo in še kaj. A to so v bistvu samo izpeljave. V ozadju vsega pa ždi naša gobavost, vir naših skrivanj in iskanj potrditve – strah . Strah, da nimam dovolj moči, da mi ne bo uspelo, če sem moški; strah, da nisem dovolj lepa, da si ne zaslužim biti ljubljena, če sem ženska. Iz tega strahu so se rodile vse naše bolezni, vse naše kužnosti, ki nas osamljajo: ali posesivnost ali suženjstvo naših žensk in ali nasilnost ali pa pasivnost naših moških. In vse vrste skrivanj za marsičem in vse sorte odvisnosti in naših čudnih, izkrivljenih dejanj....

Veliko čudežev mora narediti človek, da preživi dan. Gledam očete in mame, gledam toliko požrtvovalnih ljudi, gledam – koliko čudežev. Skrbijo za otroke, za starše, za bolnike, za onemogle. Strežejo, zdravijo rane, jih obvezujejo, poslušajo, se zanimajo za ljudi, zdržijo pritiske in napade sebičnosti in zla, izganjajo hude duhove s potrpljenjem in odpuščanjem, premagujejo sovraštvo z ljubeznijo, in upajo, upajo preko upanja. In zdržijo pod to težo, ne da bi se zgrudili ali zlomili pod njo. Pa vendar se zgodi tudi to. Mnogo, ampak res mnogo ljudi pride k spovedi z ugotovitvijo, da so živčni, napeti, da se pretirano jezijo na svoje domače, ponavadi zaradi malenkosti, kdaj celo brez razloga. Tako s svojo napetostjo ranijo svoje najbližje. Skupaj ugotovimo, da so preutrujeni. Čudeži, ki so jim nekoč uspevali, jim ne uspevajo več. Danes beremo o Jezusovem napornem delavniku. O delavniku, polnem čudežev. Podobnih čudežev, kot jih dela mnogo ljudi. Kakor vsak oče in vsaka mati je nežno...

» Kdor pasivno sprejema zlo, je toliko vpleten vanj kot tisti, ki ga širi. Kdor sprejme zlo brez protestiranja, v resnici sodeluje z njim. « (Martin Luther King) Zlo je dejstvo. Celo v najbolj svete prostore stopi, celo tam je, kjer si mislimo, da ga ne more biti. V svetih prostorih naše ljubezni. Kako? Niti ni pomembno. Zlo se nekako skrije in pride v nas, tudi preko dobrih namenov in dejanj. Pomembno je, da vemo, da je lahko tudi tam. Pa ne zato, ker bi želeli poudariti, kako velika možnost je, da smo slabi ljudje, ampak nasprotno. Kdor namreč želi živeti kot dober človek, mora v sebi pričakovati tudi slabo . Zato, da bi ga v sebi prepoznali . Zato, da bi se mu odrekli . Ker je ljubezen tudi izganjanje zla . Toda to ne gre tako lahko. Zla v sebi ni lahko odkriti, ker deluje prijetno. Lahko je. Ugaja nam, ker igra na strune naše sebičnosti. In ljudje vedno iščemo prijetnost. Toda to nas dolgoročno uničuje. Ker se z njo uničujejo naši odnosi. Prijetnost in ugodje, to, kar je lahk...