Besede za srce

Vedno me je groza pomisliti, da bomo na sodni dan dajali odgovor za vsako besedo, ki smo jo izrekli. Groza zato, ker vem, koliko od njih je bilo praznih, nevrednih, včasih lažnivih in celo škodljivih. Besede bodo sodnice človeštva. Po njih namreč vzpostavljamo stik z ljudmi in jim to, kar je v nas, nosimo naravnost v njihovo dušo. Besede so obraz našega srca, nas samih, kakršni smo v resnici, kajti česar je polno srce, to usta govore . Besede so hčere naše resničnosti in matere naših dejanj. vir: inspire-me.ca Zato nosijo besede v sebi tako veliko odgovornost. Odgovornost za ves svet, ne samo za notranjo kamrico srca. Toda zakaj takšna pozornost besedam, ko pa danes Jezus postavlja pred nas zgled, kako ni toliko pomembno, kaj govorimo, temveč to, kar potem naredimo? Najprej razčistimo, da ta trditev ni povsem pravilna. Če bi bilo tako, potem bi Jezus nekako podpiral tiste, ki nekaj govorijo, delajo pa nekaj drugega – saj sta vendar oba sinova delala drugače, kot sta govori...

Daleč so že časi, ko se je delo postavljalo kot veliko in pomembno vrednoto. Delu čast in oblast in podobne parole so vzbujale pravzaprav častitljiv odnos do dela. Seveda, delo je bilo in je še vedno dostojanstvo človeka. Imeti delo pomeni biti koristen. Imeti delo pomeni uporabljati tisto, kar znaš, kar je tvoje bogastvo. Nekaj imaš, ko imaš delo, delo je varnost, je zaslužek, je preživetje, je smisel. Danes je delo predvsem sinonim za obremenjenost, za garanje, za težjo pot , če rečemo svetopisemsko. Težjo pot skozi življenje, ker si marsikdo želi živeti v brezdelju. Morda nas je k temu napotilo toliko in toliko primerov iz sveta, kjer so kratko potegnili delavci, zaslužili pa brezdelneži. Pa tudi naš družbeni sistem je sestavljen tako, da se bolj splača živeti v brezposelnosti kot pa delati in se truditi. Ta pogled nam je uničil tudi tole sijajno Jezusovo priliko. Da se jezimo na tiste, ki niso delali toliko kot mi, ki se niso toliko trudili, kot smo se morali truditi mi, pa...

terryfoote.com Človek ne more izbirati, ali bo živel z drugim ali ne. Brez drugega človek ne more živeti, ker je človek ustvarjen tako, da živi skupaj, v skupnosti, kakršnikoli že. To je dejstvo. Lahko pa izbira, kako bo z drugim živel. Od tega je tudi odvisno, ali bo srečen ali ne. Točno, naši odnosi so vir sreče ali obupa. Naši odnosi, v katerih je toliko nedorečenega, v katerih je toliko egoizma in poskusov, da bi prevzeli oblast, toliko zamer in prizadetosti, toliko zamolčanega in prezrtega. Toliko dolgov ... Morda še več kot za deset tisoč talentov. Prostori med nami so občutljivi, zelo občutljivi, skoraj tako težki, da bi jih najraje zavrgli. Če ne bi vedno znova ugotovili, da brez njih ne moremo živeti. Da ne moremo živeti, če ne čutimo, da nas ima kdo rad, in če sami nimamo radi. Naj psihoterapevti pravijo kar želijo, za odnose in njihovo trdnost obstaja eno samo zdravilo. Stvar, brez katere ne more obstajati niti en sam iskren odnos. Odpuščanje. Ponavadi se ga bojimo. O...

Biti stražar. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Na tvojih plečih so življenja vseh, ki mirno spijo in počivajo. Biti človek. Še bolj biti kristjan. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Že samo s tem, da smo, kjer smo? Čeprav se ne zavedamo, je vsak trenutek, ki ga preživimo, vsaka odločitev, ki jo sprejmemo,vsako srečanje, ki ga doživimo, vsak korak, ki ga naredimo, nekaj, s čimer nosimo odgovornost za ljudi, ki so del našega življenja. Tako sva stražarja, jaz in ti. Biti morava tam, kamor sva postavljena, stati tam budno, se učiti in dopolnjevati, iskati in tvegati, kazati pot in svetiti, predvsem pa vztrajati v tem, za kar sva se odločila – vztrajati v svojem krščanstvu, v svojih vrednotah, vztrajati na mestu, na katerega sva bila postavljena. Tega ne govorim zato, da bi nad komerkoli izvajal pritisk. Seveda ne. To govorim najprej sebi, potem pa tudi vam, ki danes začenjamo novo delovno leto, novo leto odgovornosti in straže. Da bi se zavedali, da je naše delo,...