Besede za srce

Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti v njihovo zanesljivost, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim.  Ni mesta za mlade  In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, ...

Ljudje radi vsako stvar napravimo za navado, rutina, običajnost nam daje nekakšen občutek varnosti in gotovosti. Tudi do krščanstva se vedemo tako, da je namreč za mnoge hoja za Jezusom postala »klub kristjanov«, ki ima svoje sestanke ob nedeljah, se drži nekih pravil in z njihovim izpolnjevanjem utrjuje svoj položaj v družbi enako mislečih. Tako se danes postane »vernik«, nekaj stabilnega in hkrati statičnega, kar pa nas – to si je treba priznati – oddaljuje od Jezusa. On je namreč »na poti« (Lk 13,22), on je »verujoči«, nekdo torej, ki »vernik« šele nastaja. In kdor ne nastaja skupaj z njim, kdor ne »hodi«, komur je Jezus vsak dan isti, mu je vsako sekundo bolj daleč. Ker je tudi on vedno isti. Pa ne bi smel biti. Ozka vrata  To je nekaj, pred čemer danes svari Jezus, ko v čisto predvidljivo situacijo ob koncu časov vtakne element presenečenja : »Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo...

Na dan Marijinega vnebovzetja, na dan preobrata nekega človeškega življenja, ki je dobilo svoje mesto v nebesih, razmišljam o ljudeh, ki so kakor Marija Elizabeti tudi meni spremenili, obrnili življenje, ki so se me dotaknili do globine. Dobri, sveti ljudje mojega življenja so to, nekaj nebeškega je v njih, ker so se pustili dotakniti s strani Boga, ki se ne dotika vedno z nežnimi dotiki, a vedno z njimi ustvarja nekaj velikega. »Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« (Lk 1,49) Ustvarja jih za graditelje svetišč, za »Mater mojega Gospoda.« (Lk 1,43)   In razmišljam, ali ni to moj poklic, postati »Mati mojega Gospoda«, Mati pač napravi prostor svojemu Sinu, svojemu Bogu, ki ni hotel priti v nobeno svetišče iz kamna in opeke, temveč je hotel prebivati v naših odnosih . In je ta prostor dobil, ko so drug drugega začeli klicati »blagoslovljena med ženami«, z besedo ali z lepim pozdravom, z dotikom, enako svetim dotikom, s katerim je Bog Marijo naredi...

Da po vseh pozivih k enotnosti in spravi, ki jih tako krvavo potrebuje naša družba, da ob večni delitvi na »naše« in »vaše«, da v obdobju izrazite polarizacije še pri evangeliju poslušamo o razdeljenosti , je milo rečeno škandalozno. Četudi je treba reči, da je to vendarle nekaj realnega. Saj vendar tistega, ki živi po evangeliju, res nihče ne hvali, nasprotovanja vzbuja v svoji okolici, res se tisti, ki hoče živeti po Jezusovih besedah, nujno zaplete v konflikt, evangelij je pač zahteven in očitno obračunava z vsem, za kar navdušuje svet. Vendar moramo kljub vsemu priznati, da od Boga ljubezni preprosto pričakujemo pot k miru, ne pa razdeljenosti. Zakaj torej »knez miru« prinaša razdeljenost?  Kar vleče k spravi  Preprosto zato, ker mir – čeprav se nam na prvi pogled zdi tako – sploh ni odsotnost konfliktov. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo,« (Lk 12,49) da se nekaj vžge med ljudmi, pravi Jezus, in ta ogenj je debata . Torej se mir ne poraja v tišini, v odsotnosti zamer i...

Tako se pričakuje Gospoda: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo.« (Lk 12,35-36) Ledja si namreč človek na Vzhodu opaše, da z do tal segajočo obleko tako lažje dela in hodi, luč pa mu pomaga, da v čakanju ne zaspi, v temi človek zadremlje na hitro, če ima luč, pa je sposoben pozornosti.  Akedia  Kajti Gospod pride tako, da potrka , in veste, kako nas trkanje na vrata nanagloma zbudi, nas naenkrat iz sanj prestavi v realnost, za tiste trenutke gre torej, ko se v naš mir, v sveto prepričanost o lastni odličnosti prikrade neka moteča smet, ki skvari popolnost občutka, zoprni občutek, da bi morali kaj narediti drugače, ko nam na drugi strani ves svet gladi dlako, češ, saj vsi delajo tako.  Ravno zato ga lahko sliši le tisti, ki ni zaspal, ki je še pozoren in pripravljen garati. Zapišimo še drugače, nekdo, ki ni podlegel utrujenosti duha , puščavski očetje bi temu rekli »akedía«, »opoldanski demon«, govorimo o tistem momentu ...