Besede za srce

"Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?" "Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje." (Jn 6,60.63b) Pri enem od srečanj z mladino me je nekega večera osupnila izjava mladega dekleta, ki nam je povedala, da je v svojem življenju prišla do zanimive resnice: da je ponavadi prava tista pot, ki je težja. Da človeka naredijo zahtevne stvari. Res je tako. Takšen, kot sem danes, sem bolj ali manj zaradi ljudi, ki so od mene nekaj zahtevali. Znam hoditi, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam govoriti, ker niso rekli, da je že dobro, če sem namesto “r” rekel “l”. Znam živeti sam, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake. Ljubezen ima mnogo obrazov. Njen najtežji, a verjetno tudi najbolj resnični obraz pa je zahtevnost . Zato se tega pravila o pravilnosti težje poti poskušam držati pr...

metro.co.uk Božji kruh ni le kruh, Božji kruh je meso, je oseba – in ta oseba je Bog. Iz preprostega razloga: ker človek za življenje ne potrebuje samo kruha, človek za življenje potrebuje osebo . Z osebo, s človekom se mora nahraniti, ker sicer ne bo preživel ne kot človek ne kot živo bitje. Zato evharistija. Zato maša. Srečanje z Bogom, ki nam je postal kosilo . In če hočemo razumeti evharistijo – kako in zakaj se Bog daje človeku v hrano – moramo najprej razumeti kosilo. Moramo najprej razumeti, da kosilo sploh ni namenjeno zgolj hranjenju, da jesti pri kosilu sploh ni prva in najpomembnejša stvar, da tudi ni toliko pomembno koliko in kaj jemo, temveč da je najpomembnejša stvar pri kosilu, da sedemo skupaj , da se zberemo in da drug drugemu damo svoj čas in svoje razpoloženje, svoj trud in svoja čustva, svoje nasvete, svoje težave, svoje življenje. Biti skupaj, to je hrana, zaradi katere kosilo sploh obstaja. Dati jesti samega sebe in jesti človeka ob sebi, to je razlog, zar...

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov .« (Jn 6,27) Baje, da je človek edino živo bitje, ki gleda navzgor, edino bitje, ki gleda nebo. Edino bitje, ki mu ni potrebno gledati samo na lastno preživetje, na hrano, na obstanek. Edino bitje, ki hoče in zmore nekaj več. Edino bitje, ki rase, ki si želi, ki hrepeni, edino bitje, ki občuduje. Edino bitje, ki je vedno večje od tega, kar je. Narejeni smo za večje od tega, kar smo. Narejeni smo za večne stvari. Vendar pa je tisto več in dlje vedno tako neznano in negotovo, tako strašljivo, da se lahko prav hitro ujamemo v instantno, začasno in prehudo konkretno, v to, da bi vse dobili hitro in takoj, da bi vse videli, da bi vse zabeležili in izmerili, da bi se vse poznalo danes, v moji roki in v mojem trebuhu. Vendar smo več, kot to. Smo otroci, ki stopajo na prste in iščejo nedosegljivo, se trudijo za to, česar ne razumejo, se stegujejo v nevidno. Če hočemo biti ljudje,...