Besede za srce

  Nihče ne želi biti grešnik. Nihče si ne želi biti slab človek. Radi bi bili dobri ljudje. Še več, v sebi nosimo celo veliko sanjo po tem, da bi bili popolni. Vredni pohval, stoječih ovacij, priznanj in kar je še podobnih stvari časti. Še bolj kot zaradi prijetnega občutka ob vsem tem predvsem zato, ker vse to dandanes razumemo kot nekaj, kar potrjuje našo vrednost in dragocenost.  Toda danes govorimo o realnosti , ne o sanjah. Prilika, ki jo pove Jezus, je namenjena »nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge,« (Lk 18,9) se pravi tistim, ki s samim seboj niso bili realni. Iskreni do samega sebe. Hotel je povedati, da je naša realnost pač nekaj zlomljenega . Hotel je povedati, da je v vsakem od nas tudi senca zla . In da, slabotni kot smo, ne delamo vedno tistega, kar bi si želeli, še manj tistega, kar bi bilo prav. In da se je tega pomembno zavedati. Ker je pomembno, kakšna je pri tem nujnem odkritju naša reakcija .  Strah pred napako ...

Obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti , tako so ugotovili že stari Grki. In danes živimo prav čas surovosti, tako je v nekem pogovoru rekel p. Branko Cestnik. Da je res tako, nam je dovolj, da samo na kratko ošvrknemo katerikoli pogovor med nami. Če smo res iskreni, bomo ugotovili, da je v ozadju našega obnašanja neko ne vem od kje – morda smo se nalezli retorike medijev – napihovano sovraštvo in nestrpnost.  Morda pa je krivo prepričanje, da je uspeh mogoče doseči le za ceno neuspeha drugega, kar se je tako močno zalezlo v vedenje ljudi, da ni več omejeno le na vodilne položaje. Grobost v odnosih med otroki, starši in učitelji, pacienti in zdravstvenim osebjem je danes žal nekaj vsakdanjega. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od običajnega (kulturnega) obnašanja.  Tako zelo goreče reklamiranje evtanazije v zadnjem času in poteze družbe, ki zadevajo skrb za stare ljudi, to samo še bolj izrecno prikazujeta. Veliko je lepih besed, a s starimi ljudmi s...