Besede za srce

» Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! « (Jn 13,34)  Nova Jezusova zapoved, tako jasna in tako težka, ljubiti . Tako jasna, ker vemo, kaj pomeni ljubiti, vsakdo to zna, vsakdo je že izkusil, kaj to pomeni. In tako težka, ker natanko vemo, da pomeni ljubiti nek napor in jo zato velikokrat skušamo narediti za nekaj, kar ni ljubezen. Prav zato ima Jezusova zapoved tudi razlago. Njegova zapoved je ljubiti tako, kakor nas je on ljubil .  Kaj naj bi po mojem to bilo, naj vam ponazorim s primerom kateheze, ki smo jo pred kratkim izvedli v 9. razredu. Mladi so v dveh skupinah tekmovali, kdo bo prej napolnil kozarec, tako da so z žličkami vodo prenašali iz posode na drugi strani učilnice. Mučno, dolgotrajno delo. In jim je vendar dobro šlo. Toda kaj, ko sem jim tik pred tem, ko bi ena skupina napolnila kozarec, vodo izlil proč – in so morali začeti znova. Čeprav so me njihovi pogledi prebadali, vseeno niso odnehali. Še naprej so brez besed potrpežljivo prenašali vodo. Tudi te...

» Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke .« (Jn 10,28)  Ko je evangelist Janez zapisal ta stavek, je za »iztrgati« uporabil glagol harpazo , ki se v Svetem pismu uporablja, kadar želi kdo govoriti o nasilnem, agresivnem prijetju. Verjamem, da ne slučajno. Svetopisemski pisatelj se je pač po Jezusovem oznanilu zavedel, da je nasilje ena od najbolj mogočnih stvari, ki nas lahko iztrga iz Božje roke , torej kar lahko iz nas iztrga tisto Božje, ki ga vsi nosimo v sebi po Njegovi podobnosti – če pustimo, da se nas polasti. Če verjamemo njegovi skušnjavi, da bomo z nasiljem prišli do več moči, do zadoščenja, ko smo bili oškodovani, do prevlade nad drugimi, torej do dosege svojih ciljev in želja.  Kar je kratkoročno morda celo res. Toda samo kratkoročno. Težava nasilja je namreč v tem, da z vsakim dejanjem raste in se ga ne da kar tako ustaviti. Tako zelo, da tudi samega nasilnika slejkoprej doleti nasilje: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52)  Toda četudi ...

Danes se podajamo na, kot bi lahko rekli, obrobje svoje vere, na neznano, nestanovitno, na plavajoče, se pravi v svoje vsakdanje življenje. »Ribe grem lovit.« (Jn 21,3) Kar je izjemno koristno, ker moramo razumeti – in v to bi nas rad prepričal evangelist Janez s svojo izjemno zgovorno zgodbo – da je velika noč nekaj, kar v naše življenje prinaša drugačno kvaliteto življenja.  To velikonočno spremembo opisuje Janezova zgodba, ki na obalo jezera naše vsakdanjosti, torej tiste, v kateri se celo noč mučimo, pa nič ne ujamemo (Jn 21,3), postavi Vstalega Jezusa . On je tam, pravi, zagotovo, pa čeprav ga ne vidimo, pa čeprav ga ne prepoznamo. »Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.« (Jn 21,4) Toda stvar vere in življenja po njej ni v tem, da ga vidimo, da ga prepoznamo, marveč v tem, da ga poslušamo . »Tedaj jim je rekel: ›Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.‹ Vrgli so jo.« (Jn 21,6)  Če povemo drugače, do te življenjske sp...