Besede za srce

Začetek adventa. In Jezusov čudni nagovor na njegovem začetku. Da nas malo šokira, da nas malce preseneti. Vse samo zato, da bi se za trenutek usedli in razmislili, kakšen čas je to in čemu je v življenju namenjen. Brez zamere. Ne gre za »veseli december«, za katerim se skriva cela trgovska mašinerija. Ne gre za darila. Tudi ne za lučke in glasbo s kraguljčki in kuhano vino in paneton. Ni čas neskončnih zabav. Ni čas upijanjanja in pozabljanja na kruto resničnost, ki bo spet nastopila z jutranjim mačkom na novoletno jutro. Ni čas olepševanja. Ni čas za spanje. Advent je prebujanje iz spanja. Advent je budnost, pozornost, čuječnost. Občutljivost. Občutljivost najprej do stvari, ki se dogajajo znotraj nas. Da vidimo, kje se v življenju nahajamo, kam gremo, kaj čutimo, česa si želimo in kje grešimo; kje je naš cilj in kakšne so poti do njega. Potem pa občutljivost v naših odnosih. Da opazimo človeka, ki ga srečamo. Opazimo, ne le oplazimo s pogledom. Da smo mu blizu, da ga razumemo,...

Takrat, tistega dne ob koncu časov, ki enkrat zagotovo pride, takrat bo vse na pravem mestu. Pravično in krivično, dobro in zlo. Vse stvari na svojem mestu. Tudi jaz in ti. Na tistem mestu, ki nama pripada. A katero mesto bo to? Ne tisto, ki mi ga bo odredil Kristus, niti ne tisto, ki mi ga bodo odredili moji šefi, duhovniki ali starši, temveč tisto, ki si ga bom izbral sam. Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda. In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem. Ker moja sodba – tako kot ljubezen – ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Sodba o tem, ali sem na strani ljubezni ali ne. Sodba o tem, ali spadam k Bogu ali ne. Lačni in žejni, tujci in tisti brez obleke, bolni in jetniki, potem pa vsi tisti, ki ...

Nekatera življenjska spoznanja so grenka. Eno takih se dotika mojega dela, posebno dela z ljudmi. Pri marsikaterem opravku sem se tako naučil, da trud, ki ga vložim v to delo, ni nujno poplačan z dobrimi sadovi ali z uspehi, ki si jih obetam. Precej težko spoznanje je to. Ne samo zaradi občutka. Tudi zato, ker ponavadi izgubiš voljo in smisel za delo, ki ne rodi sadov. Tale dva junaka iz Jezusove prilike nista neka popolneža. Nikakor; prepričan sem, da sta svoj uspeh v delu – kako sta iz svojih talentov pridobila še nekaj drugih – spoznala šele takrat, ko je gospodar že prišel domov. Šele takrat sta videla sadove svojega dela. Prepričan sem, da sta v svojem trudu, da bi naredila nekaj več in bolje, da bi naredila to, za kar ju je gospodar poslal v svet s svojimi talenti, mnogokdaj omahovala in govorila, da nima smisla, da tako ali tako ni nobenih sadov, nobenega uspeha, da sta premalo sposobna in tako naprej. Prepričan sem, da se jima je v življenju posulo mnogo ciljev in načrtov, do...

Predstavljam si, da bo današnji dan za mnoge zelo težek. Vem, ker so to tudi ljudje, ki jih poznam in vem, v kakšni situaciji so se znašli. Veliko imajo nositi, veliko trpeti. Zanje samo molitev. To pa pišem tebi, ki morda nimaš tako težkega bremena. Pišem ti zato, ker ti želim povedati, da so v tem dnevu stvari, ki te bodo osrečile. Da, ponavadi majhne stvari, majhni ljudje, ki jih boš srečal. Prosim, naj ti ne zdrsnejo izpred pogleda. Ti jih potrebuješ in oni potrebujejo tebe in tvoj pogled. Ker ti morajo predati čisto posebno sporočilo. Sporočilo o majhnih stvareh, ki naredijo veliko sreče. Danes je 11.11.11. Tudi šest enic lahko komu izvabi nasmeh ali prijetno zadovoljstvo, da je doživel dan, ki ga ne bo še vsaj sto let. Zakaj ga ne bi tudi tebi?

Nedeljska Božja beseda  (klikni) Recimo, da se bojite teme. In recimo, da se vam zgodi, da se zbudite v temi. Zagrabi vas panika. Iščete luč in je ne najdete. Že povsem ste iz sebe. Kaj bi vam pregnalo strah? Kaj bi vas pomirilo? Seveda, nekdo, ki vam prinese luč in vas dobrohotno pozdravi. Za nekaj takega lahko imamo življenjsko poslanstvo vsakega človeka, tudi vas. Biti za nekoga tam, kjer je potrebno biti, da mu prineseš mir in varnost. Ob pravem času na pravem mestu. Temu rečemo tudi budnost. Biti tam, kjer je treba biti. Narediti, kar je treba narediti. Govoriti ali molčati, preprečiti ali omogočiti. Nekaj takega je imeti prižgane svetilke in svetiti. Olje za te svetilke rase na treh drevesih. Na hvaležnosti, ki te naredi občutljivega. Na dobroti, ki te naredi toplega. Na zvestobi, ki te naredi trdnega. To troje rabi človek, da zasveti. To troje, da njegova luč ne opeša. To troje, da ostane buden, to troje, da ostane človek navkljub vsemu, kar se mu dogaja. Hvaležnos...