Objave

Učimo se reči »ne«

Slika
V postu svoje življenje spet postavljamo v red. Ta se namreč mnogokrat skazi, tako veliko je namreč tistega, kar nas raztresa, mnogo stvari nas na življenjski poti zmede in premoti in izgublja. Tako da pozabimo na svoje vrednote in jih zamenjamo za svoje želje . Razumemo? Da torej zamenjamo nekaj, kar nam je svetega in pomembnega in kar utemeljuje naše življenje, nekaj, kar ga dviga nad povprečnost, s tistim, kar se nam kaže kot hitra in poceni rešitev nastalega problema.  Jezusa Duh spravi v puščavo. Na nek način mu tako ustvari problem, ki se mu lahko tudi sicer pripeti v življenju. V 40 dneh samote in pomanjkanja tisto, kar mu je pomembno, sooči s tem, kar si v stiski zaželi . Kajti točno tako se zgodi v časih stiske in problemov, v njih se velikokrat zmedemo, da začnemo misliti, da je, ko si česa zaželimo, to nekaj, kar resnično potrebujemo. Takrat se naše želje zazdijo pomembnejše od naših vrednot. In tako se je zgodilo tudi Jezusu. Želja po kruhu se je rodila iz njegove lakot...
Objavite komentar
Preberite več

Čas milosti

Slika
» Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! « (2 Kor 6,2) Prav današnji dan, tako nepriljubljen dan, dan »zapovedane lakote«, dan, ki je tako strašansko drugačen od ostalih prav zato, da se vsaj enkrat toliko zaustavim v svojem avtomatizmu, dan, ko pomislim, ali lahko naredim kaj, kar delam »vsak dan«. Dan, ko zaradi te globoke pozornosti pomislim, zakaj nekaj počnem.  Zato je danes »čas milosti«. Zato je danes »dan rešitve«. Ker večino težkih in hudih stvari naredimo avtomatsko, ne da bi se zavedali, da gre za kaj slabega, ker so to pač stvari, ki se z naše perspektive zdijo čisto v redu, pa čeprav lahko koga ranijo. Danes pa se ob vsaki stvari ustavimo. Ne delamo avtomatsko. Pomislimo, ali kaj smemo delati, pomislimo, ali je prav , da počnemo, kar počnemo. Pomislimo, ali bi bilo bolje kaj narediti drugače. Zato je to tako milosten čas. Pomaga nam ozavestiti, kje smo. In predvsem, kje bi morali biti.  Tako znotraj življenja, ki se nam zdi »čisto v redu«, zasli...
Objavite komentar
Preberite več

Dati stvarem pravo ime

Slika
Vsako sveto mašo pričnemo na enak način, s ponižnim priznanjem, da smo grešniki. Z resnico torej, z nedvoumno resničnostjo, ki stvari pravilno definira, ki postavi stvari na pravo mesto, ki poimenuje stvari s pravim imenom: Boga kot Boga, človeka kot človeka, dobro kot dobro in zlo kot zlo. »Učenec ni nad učiteljem.« (Lk 6,40) Zelo velika, pomembna reč je to. Stvari, kakršne so, je namreč potrebno vedno znova in ponovno definirati, da ne bi pozabili ali da ne bi podvomili v resnico, v pravilni ustroj stvari.  Matematiki bi rekli, da je treba postaviti aksiom. In naš aksiom, torej nekaj, o čemer ne smemo in ne moremo debatirati, nekaj, v kar ne smemo podvomiti, je ta naša začetna pozicija pri maši. Torej, da smo grešniki. Nič ponižujočega ni v tem, samo o resnici govorimo, da se zavedamo, da torej ne moremo vsega, da nismo popolni in da nam tega pravzaprav sploh ni treba. Da smo lahko grešniki, ker smo pač ljudje, da je to za nas nekaj normalnega. Ker je biti to, kar nismo, za nas n...
Objavite komentar
Preberite več

Krščanska drugačnost

Slika
Človeka v tem našem precej našpičenem času večkrat zagrabi nekakšna sveta jeza, da bi se ob vsem, kar gre narobe, šel revanšista . Se pravi, da bi bil takšen, kot so vsi ostali . Da bi se torej tako kot vsi vključil v tekmo moči , v kateri drug drugemu kažemo mišice, misleč, da s tem pridobivamo na svoji veljavi. Če povem drugače, da bi torej napadal, ko je napaden, da bi sramotil, ko ga zasramujejo, da bi hvalil tiste, ki ga hvalijo, da bi grajal tiste, ki ga grajajo, skratka, da bi vračal hudo s hudim in dobro z dobrim. Preprosto zato, ker se zdi, da je nekdo, ki ne vstopi v to tekmo, vedno na slabšem, obravnava se ga kot ničvrednega poraženca, ki nikomur ne pomeni nič.  Toda: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre?« (Lk 6,32)  Sadovi te lahkotne logike so med nami že precej očitni. Ni namreč težko opaziti, kako zelo se v našem času stopnjuje strašljiva napetost , ne samo na odru dnevne mednarodne in domače politike, temveč že kar vsepovsod, kamor stopim...
Objavite komentar
Preberite več

Nihče noče biti poraženec

Slika
» Nikoli niste tako dobri, kot vsi govorijo, ko zmagate, in nikoli niste tako slabi, kot pravijo, ko izgubite. « (Lou Holtz)  Porazi. Kako težko jih je doživeti, kako težko je živeti z njimi. S kakšno težavo je moral Simon kot izkušen ribič, ki se mu je vse ponesrečilo prav pri ribah, njegovi najmočnejši točki, izreči: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5)  Posebno hudo je ta stavek slišati v družbi, v kateri človeka pogosto definiramo glede na njegov uspeh . Povejmo drugače: da si nekaj vreden in te vsi častijo, dokler ti uspeva. Ko si poražen, pa četudi narediš eno samo napako, pa se nate zlije vsa gnojnica tega sveta. Ničkoliko primerov vsega tega smo že doživeli. In to se nam vtisne globoko v podzavest. Posebno Slovenci smo znani po tem mišljenju, zato je pri nas recimo toliko samomorov , ko enkrat poraz povezuješ z lastno vrednostjo, potem je pretežko živeti. In zato je pri nas toliko revanšizma , kajti ko enkrat prideš do moči, boš vsem dokazal, ...
1 komentar
Preberite več

Komu darujemo otroke?

Slika
» Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. « (Lk 2,22-24) Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.  Bogovi sedanjosti  Bogovi današnjega časa...
1 komentar
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
1 komentar
Preberite več