Besede za srce

Ste že videli rezultate ankete, ki pravi, da je pri osnovnošolcih, starih med 12 in 15 let, orodja umetne inteligence (UI) že uporabljalo 88% vprašanih? Seveda gre za precej pričakovan podatek. Bolj pa vas bo presenetilo, da omenjeni najstniki teh orodij ne uporabljajo samo za šolsko delo, temveč se nekateri od njih k umetni inteligenci zatekajo zaradi osamljenosti, za preganjanje dolgčasa in kot k prijateljici.  Seveda se UI ni treba bati, vse dokler razumemo, da je ta kot vsa druga v zgodovini razvita človeška orodja naš pomočnik in ne gospodar. Kakor mnogo stvari se je pač tudi UI razvila iz istega namena kot avtomobil ali pralni stroj, ljudje pač vedno znova iščemo načine, s katerimi bi olajšali svoje delo in življenje. In če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka.  Vendar pa pri takšnem načelu iskanja bližnjic problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, in...

Da bomo dobro razumeli današnji evangelij, se je potrebno najprej vprašati, kaj pravzaprav je resnični mir , se pravi mir, ki ga v naša življenja prinaša Kristus. Tako pogosto ga zamenjujemo z odločitvijo za nekakšno pasivnost, za »ljubi mir v hiši«, torej s prizadevanjem, da bi bilo med nami čim manj sporov in prepirov, tudi na račun naših vrednot. Toda to ni mir. Notranje kuhanje, ki se v nas sproži pri umiku zaradi »ljubega miru«, je samo tempirana bomba, ki se bo ob prvi priložnosti, ko nam bodo popustile zavore, razletela in za seboj pustila pravo razdejanje.  Ker ne moremo biti v sebi mirni, dokler ne živimo v skladu s tem, kar je za nas sveto.  Pri Jezusovem pojmovanju miru gre torej za nekaj več. Jezusov mir je sad nenehnega boja , vendar ne boja proti človeku, temveč boja proti zlu . Gre torej za spopad, ki ga Kristus s svojo besedo najprej zaneti v nas in v našem srcu. Za tisto mučno in težko spraševanje, kaj bi bilo v dani situaciji prav in dobro storiti, ali bi mo...

Kdaj ste zadnjič koga obiskali? Kdaj ste koga zadnjič vprašali, kako je , ne da bi si od njega želeli kako uslugo, in ste pri tem mislili resno? Kdaj ste grdo opazko ali težko kritiko glede drugega človeka zadržali zase? Kdaj ste zadnjič za koga molili? Kdaj ste komu pridržali vrata? Kdaj ste velikodušno ustavili avto pred prehodom za pešce in potrpežljivo čakali?  Gre za preprosta in majhna dejanja prijaznosti . Ta ustvarjajo »nebesa na zemlji«. Preprosta in majhna dejanja, ki merilom »mogočnih« in »bogatih« ne pomenijo nič, so pa nekaj velikega v Bogu. Kajti majhna dejanja prijaznosti, dejanja »nizke Gospodove dekle«, so edina resnično iskrena , ker pač ne sežejo čez svoje sposobnosti – in so ravno zato res izraz prijaznosti.  Prijaznost namreč ni nekaj navideznega in površinskega, ni priliznjeno dobrikanje, ki sega čez samega sebe, ker v ozadju vedno skriva neko osebno korist, tako velikokrat recimo delamo dobro samo zato, da bi ne izgubili dobrega imena ali da bi nam bili ...

Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti . V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost , ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41) Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari . Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti ved...

Slavna prilika o usmiljenem Samarijanu nam vsakokrat znova izprašuje vest, koliko smo danes sploh še ljudje. Se pravi, koliko besede v svojem obnašanju in odločanju sploh še dajemo sočutju , temu preizkusnemu kamnu človečanstva v nas, ki drugega človeka postavi za svetinjo našega ravnanja, in sicer ne glede na to, kdo je, »neki človek«, mu reče Jezus v priliki, lahko bi tudi rekli »kdorkoli«.  In točno ta »kdorkoli«, se pravi človek , ne glede na to, kako izgleda, ne glede na to, kaj se mu je primerilo, tudi ne glede na to, kaj nam je ta naredil, je za nas svetinja, hočem reči merilo našega krščanstva , točno tako, na njem se pokaže, kdo v resnici smo. »Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas definirajo dosti bolj kot naše sposobnosti.« (J.K. Rowling, Harry Potter )  In samo dve možnosti obnašanja sta, dve odločitvi: »videl« – »šel mimo« in »videl« – »zasmilil se mu je« ter nato posledice tega občutja: »Pristopil je in vlil v njegove ...

» Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. « (Mt 16,17)  Petrova zgodba je povest, kako iz sužnosti svojega življenja stopiti v svobodo, h kateri nas kliče Kristus, v katero nas po svojem tihem glasu v vesti vodi Sveti Duh. In On nas vodi drugače kakor to počneta »meso in kri«.  »Meso in kri« je izraz, s katerim evangelist označuje človeškost , katere del je tudi slehernikovo zelo omejeno razumevanje življenja, tako pogosto zaznamovano s strahom in sebičnostjo. Prav ta je velikokrat človeku ovira, da bi delal dobre, plemenite, preudarne stvari, in zaradi katere se človek tako pogosto slabo, kratkoročno, nespametno odloča, tako da izbira hipno korist, ne meneč se za posledice svojih odločitev. »Meso in kri« tako človeka zlahka pahneta v suženjstvo svojih občutkov, v sovraštvo, v jezo, v strah, v zamero.  Ponazoritev tega stanja je dogodek na jezeru po Jezusovem vstajenju (Jn 21,15-19). Peter, obtežen s svojo nap...