Se je bilo treba
Slavna »prilika o izgubljenem sinu« je pravzaprav samo uvod v zadnji stavek, morda najpomembnejši v celotni priliki, ki ga oče izreče svojemu godrnjavemu starejšemu sinu: »Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« (Lk 15,31-32) Ker se tako namreč vzpostavi kontrast med starejšim sinom, ki je v priliki tip človeka, ki meni, da je odpuščanje nekaj, kar mora nekdo s kaznijo odslužiti za svoje grehe, ter očetom, ki pa je v priliki človek, ki razume, da je odpuščanje za življenje katere koli osebe nekaj nujno potrebnega. Tako pravi oče, da se je bilo vrnitve mlajšega sina treba veseliti. Gre za nekaj potrebnega , torej, za neizogibno stvar, ne zgolj za možnost, kako naj se obnašamo do nekoga, ki nam je nekaj dolžan. »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Kar nam je morda malce tuje, če ne razumemo razloga , zakaj je oče z obleko, prstanom in pitanim teletom na prvi pogled (starejšega sina) tako ...