Objave

Postavimo red

Slika
Zbudili smo se v kaos. Stabilne stvari razpadajo, svet, kot smo ga poznali, tudi, vse trdno, vse lepo in vse sveto se maje in ruši. Vedno je tako, kadar človek domišljavo prevzame nadzor nad ustrojem sveta in se gre igrat stvarnika. Marsikaj se poruši, kadar se odpovemo svojim koreninam, kadar pod vprašaj postavimo vrednote, iz katerih smo zrasli, in postavimo nove, naprednejše, »boljše«.  Svet nam je pod pretvezo ljubezni do bližnjega nenavadno agresivno vsilil liberalni konsenz , ki je ljudstvu pritlehno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralnorelativistično interpretacijo vrednotnih temeljev naše družbe. Pač tako, da je vsakega, ki se ni strinjal z njim, označil za fašista, homofoba, seksista ipd. In tako smo se iz strahu pred diskriminacijo odpovedali spolu, družini, narodu, religiji, etiki, morali in podobnim temeljem naše identitete, kot smo jih poznali, da bi s tem pridobili – svobodo? Znašli pa smo se v kaosu vrednot, v katerem nihče ne ve, kaj prav in kaj n
1 komentar
Preberite več

Vse, kar zmoremo

Slika
Gotovo poznate knjigo »Varuh otrokovih dolžnosti« Marka Juhanta in Simone Levc. V njej avtorja trdita, da je vsedopuščajoča (permisivna) vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.  Naša družba je želela vse napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za karkoli odgovorni . Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zanje – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk.  Rešitev strup
Objavite komentar
Preberite več

Komplementarnost ljubezni

Slika
Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič.  Dvoje kril ene ljubezni  Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga , ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico . Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni .  Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven , ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter , tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama ljubezen, da
Objavite komentar
Preberite več

Dan vstajenja

Slika
Nocoj močno željo, da smo tukaj in da molimo, posebno čutimo tisti, ki smo ranjeni od smrti naših bližnjih. Miru, tolažbe iščemo, bližine ob Bogu in drug ob drugem. Kajti hude bolečine vseka smrt v nas, strašno grde osamljenosti, težke misli, take, da bi ob njih človek kar prenehal verjeti v dobro in lepo. V življenje.  Smrt ima veliko moč, vse lahko spremeni, vse nam lahko vzame, celo tiste dragocene spomine na naše rajne. Edino ene stvari pa ne, tega, da smo še vedno njihovi bratje, sestre, očetje, matere, otroci, tega pa ne more vzeti, ne preklicati, ne izbrisati. Še vedno so naši, še vedno smo njihovi. Pripadamo si.   Prav zaradi tega nas namreč smrt boli, zato jih pogrešamo, zato jokamo za njimi, zato si jih želimo ob sebi, zato v tem velikem nesmislu še iščemo, še brskamo za življenjem, ga še zahtevamo, preprosto ne verjamemo v smrt . Ne da bi jo s tem zanikali, samo verjamemo, da je to, kar se dogaja v nas, ko nas boli, ko si jih želimo ob sebi, nekaj močnejšega od smrti. Ljubez
1 komentar
Preberite več

Nebesa za nepopolne

Slika
V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti . Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa.  To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh , Jezus pa z blagri govori o porazu . Nebesa so za nepopolne .  Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi , žalostni , krotki , zasramovani in preganjani , skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni , čisti v srcu , miroljubni , toda ne v smislu moralne izvrs
1 komentar
Preberite več

Biti ubog, se pravi realen

Slika
Preden začnemo, spomnimo, da je slepota v evangelijih večkrat metafora za duhovno izgubljenost v življenju, za točno tisto torej, kar v fizičnem smislu pomeni slepota za telo, kdor ne vidi, torej bega, se moti, spotika, blodi, skratka, se »išče«. Vprašanje, ki si ga zastavljamo danes, je torej, kako v svoji slepoti, izgubljenosti spregledati , kako se torej v tem smislu »najti«.  Duhovni napuh  Ob tem je seveda dobro vprašanje, kako se ljudje sploh izgubimo. Čeprav se nam zdi drugače, moramo priznati – če se nekoliko spomnimo tudi evangelija prejšnje nedelje (Mr 10,35-45) – da se to zgodi takrat, kadar izgubimo stik s sabo. Ne torej nujno tedaj, kadar napravimo kak greh ali napako, temveč ko si o sebi ustvarimo napačno podobo . To pa si veliko bolj kot z grehi naredimo s t.i. duhovnim napuhom , ko si namreč zaradi svojih sposobnosti, moči, dosežkov in občudovanja drugih ustvarimo idealizirano podobo o sebi.  Ko jo enkrat dosežemo, je nočemo več izgubiti, tako da si seveda zato ne smem
Objavite komentar
Preberite več

Kaj želi Bog za nas

Slika
»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,« (Mr 10,37) danes pred ostalimi učenci porečeta Zebedejeva sinova in s tem samo ubesedita tisto, kar tako ali tako vsi nosimo v svojem srcu, namreč velike želje: biti pomemben, znan, vpliven, biti uspešen. Ker namreč take ljudi častimo, veliko občudovanja jim namenimo. Nekoč smo slike takih ljudi, npr. glasbenikov, igralcev, manekenk lepili na stene, danes jim zavidljivo sledimo preko spletnih profilov. Zato ta želja v nas: take ljudi imamo za veliko vredne . In tega si vsak želi, biti v očeh drugih veliko vreden, recimo na modernejši način, popularen . Celo naši politiki so se ujeli v ta trend, tako da se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako gre državi, trudijo za všečnost .  Moč lahko zlorabimo  Tako se tu počasi že razkriva težava teh želja. Z njimi samimi po sebi ni nič narobe, da se razumemo, človek potrebuje, si tudi zasluži spoštovanje in ljubljenost. Toda če je to glavno gonilo njegovega delovanja, če je to kriterij njegovih odločitev
Objavite komentar
Preberite več