Besede za srce

Gospod se je odločil, da nas bo imel rad. »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,12) To je začetek naše vere, začetek tudi naše svetosti, če želite. In tudi edino vprašanje, s katerim se ubadamo, ko govorimo o naši veri, torej: ali nas ima Gospod rad ali ne. Verovati pomeni zaupati v ljubezen Boga. Pika.  Ravno zato verovati – menda nas do tega uvida pripelje kar življenje samo s svojimi tako raznolikimi potmi – ni nekaj lahkega, niti ne gre za kaj dokončnega ali monolitno dolgočasnega, pravzaprav gre prav vsakič znova pri veri za skok v prazno, za vsaj nekoliko noro dejanje. In zato – ne razumite narobe – je vera še nekaj veliko več kot le znati molitve in obvladati teologijo, je nekaj veliko več kot brez dvoma in pohlevno, brez vprašanj slediti navodilom papežev in škofov, veliko več kot samo redno obiskovati mašo in etično živeti.  Če prav razumem Jezusa, potem pomeni verovati postajati vedno bolj ubog . Blagor ubogim. Blagor žalostnim. Bla...

  Nihče ne želi biti grešnik. Nihče si ne želi biti slab človek. Radi bi bili dobri ljudje. Še več, v sebi nosimo celo veliko sanjo po tem, da bi bili popolni. Vredni pohval, stoječih ovacij, priznanj in kar je še podobnih stvari časti. Še bolj kot zaradi prijetnega občutka ob vsem tem predvsem zato, ker vse to dandanes razumemo kot nekaj, kar potrjuje našo vrednost in dragocenost.  Toda danes govorimo o realnosti , ne o sanjah. Prilika, ki jo pove Jezus, je namenjena »nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge,« (Lk 18,9) se pravi tistim, ki s samim seboj niso bili realni. Iskreni do samega sebe. Hotel je povedati, da je naša realnost pač nekaj zlomljenega . Hotel je povedati, da je v vsakem od nas tudi senca zla . In da, slabotni kot smo, ne delamo vedno tistega, kar bi si želeli, še manj tistega, kar bi bilo prav. In da se je tega pomembno zavedati. Ker je pomembno, kakšna je pri tem nujnem odkritju naša reakcija .  Strah pred napako ...

Obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti , tako so ugotovili že stari Grki. In danes živimo prav čas surovosti, tako je v nekem pogovoru rekel p. Branko Cestnik. Da je res tako, nam je dovolj, da samo na kratko ošvrknemo katerikoli pogovor med nami. Če smo res iskreni, bomo ugotovili, da je v ozadju našega obnašanja neko ne vem od kje – morda smo se nalezli retorike medijev – napihovano sovraštvo in nestrpnost.  Morda pa je krivo prepričanje, da je uspeh mogoče doseči le za ceno neuspeha drugega, kar se je tako močno zalezlo v vedenje ljudi, da ni več omejeno le na vodilne položaje. Grobost v odnosih med otroki, starši in učitelji, pacienti in zdravstvenim osebjem je danes žal nekaj vsakdanjega. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od običajnega (kulturnega) obnašanja.  Tako zelo goreče reklamiranje evtanazije v zadnjem času in poteze družbe, ki zadevajo skrb za stare ljudi, to samo še bolj izrecno prikazujeta. Veliko je lepih besed, a s starimi ljudmi s...

Začel bom z zgodbo Charlieja Kirka, človeka, ki so ga naši mediji opisali kot »desničarskega ekstremista«. Tako so ga poimenovali zato, ker je zagovarjal tradicionalne, recimo temu konservativne vrednote, se pravi, ker je bil proti splavu, ker se ni strinjal s teorijo spola in podobnimi »prebujenskimi« stališči. 10. septembra je za te vrednote plačal z življenjem, medtem ko je na univerzitetnem kampusu v Utahu kot velikokrat poprej debatiral s študenti o teh tako perečih temah izgubljenega sodobnega sveta.  Reči bobu bob , se pravi razkrinkavati resnico , je bilo vedno nekaj težkega, morda pa je to danes še težje, saj smo vsi obdani z možnostjo neskončne izbire, ki nam je tako opijanila razum, da smo si začeli predstavljati, da zato lahko v življenju postavljamo neka lastna pravila, da ustvarjamo svet, utemeljen na svoji lastni morali in etiki, recimo temu – na naših željah. In da je, kdorkoli se upira takšnemu našemu mišljenju, zato naš nasprotnik.  Toda vse se spremeni, če n...

Jezusovi priliki bi lahko dali naslov: kako se je krivični oskrbnik izvlekel iz škripcev. Takole gre zgodba: konec njegovega oskrbništva je bil na vidiku. Preden bi bil odpuščen, je moral ta mož napraviti samo še zaključni račun. In takrat se je oskrbniku posvetilo: »Seveda lahko izgubim oblast nad gospodarjevim premoženjem, toda dokler sem še oskrbnik, si lahko vsaj 'zrihtam' nekaj dobrih zvez, ki mi bodo pomagale živeti naprej, ko bom brezposeln.« In tako izbriše del dolga do njegovega gospodarja. Njemu se to ne pozna, na slabšem bo gospodar, sam pa si je pridobil prijatelje. Zelo prebrisano!  In tule pridemo pred aplikacijo za naše življenje, ki nam jo s to priliko želi pokazati Jezus: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) Izkoristiti to, kar imamo na voljo, da si s tem pridobimo prijateljev . To je poanta Jezusove zgodbe. Vse izkoristiti, kar imamo na voljo, tudi denar, ki ga začasno še imamo, tudi ž...

» Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec .« (Lk 14,33)  Ko govorimo o sposobnosti odpovedi , ki jo danes omenja Jezus kot merilu za to, kdo je lahko njegov učenec, moramo paziti, da ne bomo spregledali, kje se pri tem nahaja glavna težava. Menim, da je ta predvsem v tem, da ne vemo točno, kaj je za naše življenje res bistveno . Ker se človek lahko čemu odpove samo, če razume, da tisto nekaj za njegovo življenje ni tako zelo pomembno. In to nam gre danes težko od rok, saj smo se navzeli splošne prepričanosti, da je za naše življenje pomembno in bistveno vse. In da je treba biti in početi vse. Zato se tudi ne zmoremo ničemur odpovedati.  Toda kjer je vse pomembno, ni pomembno nič .  Zato smo se sposobni recimo – ne da bi to sploh razumeli kot problem – ukvarjati tudi s silno nepomembnimi stvarmi, da nam tako ostane premalo časa in energije za res potrebno in pomembno. Koliko časa recimo gre samo za nepotrebno brskanje po internetu, za ogl...