Besede za srce

Jezusovi priliki bi lahko dali naslov: kako se je krivični oskrbnik izvlekel iz škripcev. Takole gre zgodba: konec njegovega oskrbništva je bil na vidiku. Preden bi bil odpuščen, je moral ta mož napraviti samo še zaključni račun. In takrat se je oskrbniku posvetilo: »Seveda lahko izgubim oblast nad gospodarjevim premoženjem, toda dokler sem še oskrbnik, si lahko vsaj 'zrihtam' nekaj dobrih zvez, ki mi bodo pomagale živeti naprej, ko bom brezposeln.« In tako izbriše del dolga do njegovega gospodarja. Njemu se to ne pozna, na slabšem bo gospodar, sam pa si je pridobil prijatelje. Zelo prebrisano!  In tule pridemo pred aplikacijo za naše življenje, ki nam jo s to priliko želi pokazati Jezus: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) Izkoristiti to, kar imamo na voljo, da si s tem pridobimo prijateljev . To je poanta Jezusove zgodbe. Vse izkoristiti, kar imamo na voljo, tudi denar, ki ga začasno še imamo, tudi ž...

» Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec .« (Lk 14,33)  Ko govorimo o sposobnosti odpovedi , ki jo danes omenja Jezus kot merilu za to, kdo je lahko njegov učenec, moramo paziti, da ne bomo spregledali, kje se pri tem nahaja glavna težava. Menim, da je ta predvsem v tem, da ne vemo točno, kaj je za naše življenje res bistveno . Ker se človek lahko čemu odpove samo, če razume, da tisto nekaj za njegovo življenje ni tako zelo pomembno. In to nam gre danes težko od rok, saj smo se navzeli splošne prepričanosti, da je za naše življenje pomembno in bistveno vse. In da je treba biti in početi vse. Zato se tudi ne zmoremo ničemur odpovedati.  Toda kjer je vse pomembno, ni pomembno nič .  Zato smo se sposobni recimo – ne da bi to sploh razumeli kot problem – ukvarjati tudi s silno nepomembnimi stvarmi, da nam tako ostane premalo časa in energije za res potrebno in pomembno. Koliko časa recimo gre samo za nepotrebno brskanje po internetu, za ogl...

Biti ponižen , o čemer danes s priliko o izbiranju sedežev želi spregovoriti Jezus, se pravi biti resnično to, kar smo, v vsej svoji bleščeči in senčni resničnosti, je dandanes morda težje kot kdajkoli. Govorimo seveda o naši samopodobi . Ta ima zahtevno nalogo, namreč razumeti, da merila javnega mnenja ne odražajo resnične vrednosti človeka, da se ta torej ne meri v tem, kdo je na prvem mestu, kdo je najbolj všečen, priljubljen, uspešen, temveč v tem, kdo je na svojem pravem mestu. »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)  Toda takšne standarde smo pač proizvedli, standarde »prvih mest«. Nekdo je tako pomemben in vreden, če je zdravnik ali direktor uspešne firme, nekdo je ničvreden, če je smetar ali čistilka, nekdo je oboževan, če zgleda mlad tudi pri petdesetih, nekdo je grd, če ima – kar je nekaj najbolj normalnega – v času odraščanja na obrazu kup mozoljev. Realni, ponižni, se pravi normalni ljudje, v tem svetu niti ne moremo biti ...

Ste že videli rezultate ankete, ki pravi, da je pri osnovnošolcih, starih med 12 in 15 let, orodja umetne inteligence (UI) že uporabljalo 88% vprašanih? Seveda gre za precej pričakovan podatek. Bolj pa vas bo presenetilo, da omenjeni najstniki teh orodij ne uporabljajo samo za šolsko delo, temveč se nekateri od njih k umetni inteligenci zatekajo zaradi osamljenosti, za preganjanje dolgčasa in kot k prijateljici.  Seveda se UI ni treba bati, vse dokler razumemo, da je ta kot vsa druga v zgodovini razvita človeška orodja naš pomočnik in ne gospodar. Kakor mnogo stvari se je pač tudi UI razvila iz istega namena kot avtomobil ali pralni stroj, ljudje pač vedno znova iščemo načine, s katerimi bi olajšali svoje delo in življenje. In če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka.  Vendar pa pri takšnem načelu iskanja bližnjic problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, in...

Da bomo dobro razumeli današnji evangelij, se je potrebno najprej vprašati, kaj pravzaprav je resnični mir , se pravi mir, ki ga v naša življenja prinaša Kristus. Tako pogosto ga zamenjujemo z odločitvijo za nekakšno pasivnost, za »ljubi mir v hiši«, torej s prizadevanjem, da bi bilo med nami čim manj sporov in prepirov, tudi na račun naših vrednot. Toda to ni mir. Notranje kuhanje, ki se v nas sproži pri umiku zaradi »ljubega miru«, je samo tempirana bomba, ki se bo ob prvi priložnosti, ko nam bodo popustile zavore, razletela in za seboj pustila pravo razdejanje.  Ker ne moremo biti v sebi mirni, dokler ne živimo v skladu s tem, kar je za nas sveto.  Pri Jezusovem pojmovanju miru gre torej za nekaj več. Jezusov mir je sad nenehnega boja , vendar ne boja proti človeku, temveč boja proti zlu . Gre torej za spopad, ki ga Kristus s svojo besedo najprej zaneti v nas in v našem srcu. Za tisto mučno in težko spraševanje, kaj bi bilo v dani situaciji prav in dobro storiti, ali bi mo...

Kdaj ste zadnjič koga obiskali? Kdaj ste koga zadnjič vprašali, kako je , ne da bi si od njega želeli kako uslugo, in ste pri tem mislili resno? Kdaj ste grdo opazko ali težko kritiko glede drugega človeka zadržali zase? Kdaj ste zadnjič za koga molili? Kdaj ste komu pridržali vrata? Kdaj ste velikodušno ustavili avto pred prehodom za pešce in potrpežljivo čakali?  Gre za preprosta in majhna dejanja prijaznosti . Ta ustvarjajo »nebesa na zemlji«. Preprosta in majhna dejanja, ki merilom »mogočnih« in »bogatih« ne pomenijo nič, so pa nekaj velikega v Bogu. Kajti majhna dejanja prijaznosti, dejanja »nizke Gospodove dekle«, so edina resnično iskrena , ker pač ne sežejo čez svoje sposobnosti – in so ravno zato res izraz prijaznosti.  Prijaznost namreč ni nekaj navideznega in površinskega, ni priliznjeno dobrikanje, ki sega čez samega sebe, ker v ozadju vedno skriva neko osebno korist, tako velikokrat recimo delamo dobro samo zato, da bi ne izgubili dobrega imena ali da bi nam bili ...