Besede za srce

Nešteto herodov na naše družine, predvsem na otroke, pa tudi na zakonce, se razume, kakor v Jezusovem preži tudi v današnjem času. Stvari, ki razbijajo našo družino, ki jo delijo, ki jo odtujujejo. Pa tu ne govorim samo o (mobilni) tehnologiji, ki je resda najmočneje zarezala v središča naših družin in nam ukradla pozornost in energijo, namenjeno drugim v naših družinah. Govorim tudi o (pre)dolgih službah, o neskončnem delu, o posledični utrujenosti, govorim o neštetih »nepogrešljivih« opravkih zunaj družine, govorim o vsakovrstnih vabljivih izletih navzven, s katerimi se izognemo večkrat tudi problematični dinamiki družine in nekam pobegnemo sami. Odločnost  Evangelij nam predstavi Jožefa kot moža, kakršnega si želi najti vsaka ženska, kot očeta, ki ga mnogim otrokom primanjkuje. Je moška figura, ki manjka tej generaciji prestrašenih, negotovih, nestabilnih in zmedenih moških današnjega časa. Jožefu je angel (ali pa zdrava pamet, saj se to dvoje pač ne izključuje) namreč povedal, ...

» Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. « (Jn 1,9)  Božična noč je pot v temo. Tja nas vabi, v lastno noč, tja nas pelje, v vse tisto, kar je v nas narobe, boleče, grdo, neodrešeno, v tisto, česar nas je pred drugimi in samimi sebe sram, vodi nas v vse tisto, kar nam pravi, da nismo nič, da smo ubogi kakor ničvredni pastirji, tisti na dnu družbene lestvice. Tja nas usmerja s čisto posebnim razlogom: da bi v tej svoji noči srečali Luč. Boga. »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12)  Res je tam. To je oznanilo svete noči: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,11) Ne samo tema, v moji noči je Bog, ki me ima rad.  Toda »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Kajti ta luč je nekaj v nas, kar nam ne da miru, nekaj, kar nas želi spremeniti, čeprav se sami nočemo . Prav Tisto torej, kar se bori s temo v nas , tisto Nekaj, kar v nas še ni obupalo nad dobrim, lepim in p...

Predstavljam si, da si je Jožef stvari za svoje življenje zamislil povsem drugače, kot so se potem zgodile. Veselo pričakovanje zakona z vzorno deklico Marijo in nato mirno, povprečno življenje v neki anonimni oddaljenosti. Nato pa pride presenetljiva, težka novica, ki vse to vrže s tečajev: noseča Marija. In Jožef je postavljen pred težko odločitev, ki bo v vsakem primeru porušila tisto, kar si je zamislil.  V takih situacijah običajno zamerimo Bogu. Sovražimo ga, da nam uničuje tisto, kar smo si zamislili kot najboljše za svoje življenje. Toda ko Bog kaj uničuje, to naredi samo zato, da namesto tega ustvari kaj novega. »V človeku ne nastane nobena stiska, razen če mu Bog hoče pripraviti novo rojstvo.« (J. Tauler) Tako Bog Jožefu prav preko te zagate podari nove, boljše sanje : »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20-21) Sanje ...

V težkih časih živimo. A ne mislim reči, da v časih, ko ni več ničesar dobrega in lepega, temveč v časih, v katerih sta zlo in posledični obup prišla do še več besede kot navadno. Govorim o časih, v katerem je zlo, ki ga je že tako lažje slišati od lepega in dobrega, z mediji le še okrepilo svoj glas, da se nam je začelo zdeti, kakor da je na svetu samo še to. Da ni več dobrega, lepega, svetega, samo še grdo in slabo. Je namreč vedno tako, da so lepe stvari tihe in nežne, da so dobre stvari tako blage in mile, da se nam zdijo samoumevne in neopazne. Grde, slabe stvari, škandali, grehi, napake, porazi, te pa so agresivne, te kričijo, te opozarjajo nase, pozornost pritegujejo, veliko bolj kot tisto lepo in dobro. In te slabe stvari, ki tako rade izstopajo, nam dajejo vtis, kakor da je lepo povsem izginilo. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3)  Utrujenost duha  To v nas ustvarja svojevrstno utrujenost , nehali smo se truditi za dobro, misleč, da ne ...

Dobrega moža Miklavža kljub vsemu lepemu in dobremu, ki nam ga na jutro svojega godu natrosi v nastavljene peharje, velikokrat povezujemo tudi s šibo. Prav lahko bi jo v maniri »osvoboditve« sodobnega človeka razumeli kot ostalino starih, mračnih, nerazumnih časov, v katerih je Cerkev strašila ljudi s peklom. Toda ta šiba, ki jo Miklavž sem pa tja komu še podari – tudi meni jo je! – skriva v sebi morda že nekoliko pozabljeno potezo ljubezni .  Svarilo  Ta šiba se je namreč nato ponavadi znašla nekje na vrhu kakšne omare in je bila zelo redko uporabljena, če sploh kdaj. Toda celo leto je ostala na vidnem mestu: za otrokom zelo potrebno svarilo , da so v našem življenju stvari, ki se jih ne počne, ker to prinese slabe posledice. Zato je Miklavž poleg fig, pomaranč in sladkarij vedno podaril tudi šibo. Vsak človek namreč ne potrebuje samo nežnosti in dobrote, vsakdo potrebuje tudi to, da se mu postavi pravilne meje . Se pravi, da se zaveda tega, kaj sme in česa ne. Temu je bila n...

V nedavni kampanji pred referendumom o »zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja« je bilo glavno sporočilo pobudnikov tega zakona mogoče skrčiti v par sodobnemu zahodnemu človeku zelo všečnih krilatic: da gre za »pravico odločanja o samem sebi«, da gre za »svobodo posameznika«, za »sočutje« do tistih, ki trpijo, da z evtanazijo nekomu zagotavljamo »dostojanstvo«, da gre pri pomoči pri samomoru celo za »ljubezen do bližnjega«.  Površinskost  Gre za zelo domišljene parole. Francoska filozofinja Chantal Delsol namreč pravi, da se moderni človek namesto »Kaj je res?« pri sebi sprašuje »Kako dobro živeti?«, oziroma po domače »Kaj mi je všeč?« Da torej namesto resnice danes prevladuje pragmatična skrb za dobro (beri: udobno) življenje. Če torej zaigramo na strune »pravic« in vplivamo na čustva, se pravi, če nagovarjamo tisto, s čimer je pri človeku najlažje manipulirati, bomo tudi sicer dobro misleče ljudi prepričali, da je nadvse humano dejanje celo tisto, kar smo imeli...

Viseti na križu je težka stvar, trpeti, trpeti na telesu in duhu, trpeti, ker te boli in ker se ti posmehujejo. Ne samo zato, ker to boli, ni to najhuje, kar se ti lahko zgodi, najhuje je, da se te ob tem zlahka poloti obup . Saj si takrat vendarle ničla, ker se ne znaš in ne zmoreš rešiti. In to ti govorijo vsi okoli tebe, tako naglas, da jim zlahka začneš to tudi verjeti.  Vsi trpimo. Vsako življenje je težko. »Omadeževano je z zlobo in izgublja se v tragediji, zato potrebujete nekaj, kar bo to stanje uravnotežilo, saj boste sicer postali zagrenjeni. Če pa ste zagrenjeni, neizogibno postanete maščevalni in kruti.« (J. Peterson) Zato je izrednega pomena, kako se na take napade obupa v svojem življenju odzivamo . Ker je najhuje, če ne naredimo ničesar .  »Levi« razbojnik  To je dejanje obupa , ki ga danes tako pogosto srečujemo. Ne narediti ničesar. Podoba tega je »eden od hudodelcev, ki sta visela na križu,« ki je Jezusa »preklinjal in mu govóril: ›Ali nisi ti Mesija? Re...

Morda gre celo za načrtno ustvarjanje anarhije, kar se godi v našem narodu, v anarhiji je pač lažje vladati. A razmere v svetu in naši deželi, v kateri gre res bolj ali manj vse narobe, nam dajejo tudi vtis od Jezusa napovedane eshatološkosti, prelomnosti teh časov.  Poslednji časi?   Ko nam ni več dragoceno človeško življenje, ko padajo tudi druge dolgo spoštovane vrednote, ko se dogaja kolaps v prometu, ko smo se začeli bati za svojo varnost in varnost naših otrok, ko se počasi, skoraj nezavedoma odpovedujemo svobodi in demokraciji, ko gre kljub razmahnjenemu potrošništvu celo ekonomiji slabo. Ko se torej pred našimi očmi sesuva vse, tudi tisto, kar se nam je zdelo vedno tako zelo trdno in nezlomljivo, kakor Jeruzalemski tempelj, da, ki je kmalu po Jezusovem času tudi pristal v razvalinah: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6) Treba je pritrditi, vse, prav vse je neobstojno, vse minljivo. »Vzdignil se bo ...

» On pa je govoril o templju svojega telesa. « ( Jn 2,21 )  Zgroženost Judov ob Jezusovi raciji v templju, ko so ti nanj besni kričali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« (Jn 2,18), je bila pravzaprav nekaj pričakovanega. Tempelj je bil pač za Jude nekaj izredno svetega, pravzaprav najsvetejšega , bil je namreč znamenje Božje prisotnosti med svojim izvoljenim ljudstvom. Reči: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19) in početi to, kar je delal Jezus, je bilo milo rečeno bogoskrunsko. Toda Jezus je imel drugačen namen. Evangelist Janez je ta dogodek pospremil s pomembnim komentarjem: »On pa je govoril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21) To vse postavi v drugačno luč. Pri dogodku v templju torej ni šlo za repenčenje, revolucijo ali za nenadzorovan izbruh čustev, šlo je za spremembo razumevanja odnosa med Bogom in človekom. Jezus je s tem dejanjem hotel pokazati, da se ta sveti odnos ne opravlja nujno v neki sveti stavbi, tudi ne nujno med nekim s...

» Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. « (Jn 6,39)  Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred smrtjo. Teden dni po njegovi smrti sem se vrnil na fakulteto v Rimu. Po enem od predavanj mi je postalo zelo hudo, da sem se skril nekam za predavalnico in tam jokal z dlanmi na obrazu. Mimo je prišel profesor in me opazil. Stopil je k meni in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu. In takrat mi je povedal nekaj besed, za katere mu bom večno hvaležen. Rekel mi je, da smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. Da bom to praznino po očetu vedno nosil s seboj. In da se moram zato z njo naučiti živeti, da je ne smem napolniti s čim drugim. Ker je namreč ta luknja nekaj, s čimer bo moj oče vedno v meni.  Bolečina spominjanja . Težka stvar, ki jo radi preganjamo iz svojega življenja. Se že zamotimo s čim, s kakšni...

Gospod se je odločil, da nas bo imel rad. »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,12) To je začetek naše vere, začetek tudi naše svetosti, če želite. In tudi edino vprašanje, s katerim se ubadamo, ko govorimo o naši veri, torej: ali nas ima Gospod rad ali ne. Verovati pomeni zaupati v ljubezen Boga. Pika.  Ravno zato verovati – menda nas do tega uvida pripelje kar življenje samo s svojimi tako raznolikimi potmi – ni nekaj lahkega, niti ne gre za kaj dokončnega ali monolitno dolgočasnega, pravzaprav gre prav vsakič znova pri veri za skok v prazno, za vsaj nekoliko noro dejanje. In zato – ne razumite narobe – je vera še nekaj veliko več kot le znati molitve in obvladati teologijo, je nekaj veliko več kot brez dvoma in pohlevno, brez vprašanj slediti navodilom papežev in škofov, veliko več kot samo redno obiskovati mašo in etično živeti.  Če prav razumem Jezusa, potem pomeni verovati postajati vedno bolj ubog . Blagor ubogim. Blagor žalostnim. Bla...

  Nihče ne želi biti grešnik. Nihče si ne želi biti slab človek. Radi bi bili dobri ljudje. Še več, v sebi nosimo celo veliko sanjo po tem, da bi bili popolni. Vredni pohval, stoječih ovacij, priznanj in kar je še podobnih stvari časti. Še bolj kot zaradi prijetnega občutka ob vsem tem predvsem zato, ker vse to dandanes razumemo kot nekaj, kar potrjuje našo vrednost in dragocenost.  Toda danes govorimo o realnosti , ne o sanjah. Prilika, ki jo pove Jezus, je namenjena »nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge,« (Lk 18,9) se pravi tistim, ki s samim seboj niso bili realni. Iskreni do samega sebe. Hotel je povedati, da je naša realnost pač nekaj zlomljenega . Hotel je povedati, da je v vsakem od nas tudi senca zla . In da, slabotni kot smo, ne delamo vedno tistega, kar bi si želeli, še manj tistega, kar bi bilo prav. In da se je tega pomembno zavedati. Ker je pomembno, kakšna je pri tem nujnem odkritju naša reakcija .  Strah pred napako ...

Obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti , tako so ugotovili že stari Grki. In danes živimo prav čas surovosti, tako je v nekem pogovoru rekel p. Branko Cestnik. Da je res tako, nam je dovolj, da samo na kratko ošvrknemo katerikoli pogovor med nami. Če smo res iskreni, bomo ugotovili, da je v ozadju našega obnašanja neko ne vem od kje – morda smo se nalezli retorike medijev – napihovano sovraštvo in nestrpnost.  Morda pa je krivo prepričanje, da je uspeh mogoče doseči le za ceno neuspeha drugega, kar se je tako močno zalezlo v vedenje ljudi, da ni več omejeno le na vodilne položaje. Grobost v odnosih med otroki, starši in učitelji, pacienti in zdravstvenim osebjem je danes žal nekaj vsakdanjega. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od običajnega (kulturnega) obnašanja.  Tako zelo goreče reklamiranje evtanazije v zadnjem času in poteze družbe, ki zadevajo skrb za stare ljudi, to samo še bolj izrecno prikazujeta. Veliko je lepih besed, a s starimi ljudmi s...

Začel bom z zgodbo Charlieja Kirka, človeka, ki so ga naši mediji opisali kot »desničarskega ekstremista«. Tako so ga poimenovali zato, ker je zagovarjal tradicionalne, recimo temu konservativne vrednote, se pravi, ker je bil proti splavu, ker se ni strinjal s teorijo spola in podobnimi »prebujenskimi« stališči. 10. septembra je za te vrednote plačal z življenjem, medtem ko je na univerzitetnem kampusu v Utahu kot velikokrat poprej debatiral s študenti o teh tako perečih temah izgubljenega sodobnega sveta.  Reči bobu bob , se pravi razkrinkavati resnico , je bilo vedno nekaj težkega, morda pa je to danes še težje, saj smo vsi obdani z možnostjo neskončne izbire, ki nam je tako opijanila razum, da smo si začeli predstavljati, da zato lahko v življenju postavljamo neka lastna pravila, da ustvarjamo svet, utemeljen na svoji lastni morali in etiki, recimo temu – na naših željah. In da je, kdorkoli se upira takšnemu našemu mišljenju, zato naš nasprotnik.  Toda vse se spremeni, če n...

Jezusovi priliki bi lahko dali naslov: kako se je krivični oskrbnik izvlekel iz škripcev. Takole gre zgodba: konec njegovega oskrbništva je bil na vidiku. Preden bi bil odpuščen, je moral ta mož napraviti samo še zaključni račun. In takrat se je oskrbniku posvetilo: »Seveda lahko izgubim oblast nad gospodarjevim premoženjem, toda dokler sem še oskrbnik, si lahko vsaj 'zrihtam' nekaj dobrih zvez, ki mi bodo pomagale živeti naprej, ko bom brezposeln.« In tako izbriše del dolga do njegovega gospodarja. Njemu se to ne pozna, na slabšem bo gospodar, sam pa si je pridobil prijatelje. Zelo prebrisano!  In tule pridemo pred aplikacijo za naše življenje, ki nam jo s to priliko želi pokazati Jezus: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) Izkoristiti to, kar imamo na voljo, da si s tem pridobimo prijateljev . To je poanta Jezusove zgodbe. Vse izkoristiti, kar imamo na voljo, tudi denar, ki ga začasno še imamo, tudi ž...

» Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec .« (Lk 14,33)  Ko govorimo o sposobnosti odpovedi , ki jo danes omenja Jezus kot merilu za to, kdo je lahko njegov učenec, moramo paziti, da ne bomo spregledali, kje se pri tem nahaja glavna težava. Menim, da je ta predvsem v tem, da ne vemo točno, kaj je za naše življenje res bistveno . Ker se človek lahko čemu odpove samo, če razume, da tisto nekaj za njegovo življenje ni tako zelo pomembno. In to nam gre danes težko od rok, saj smo se navzeli splošne prepričanosti, da je za naše življenje pomembno in bistveno vse. In da je treba biti in početi vse. Zato se tudi ne zmoremo ničemur odpovedati.  Toda kjer je vse pomembno, ni pomembno nič .  Zato smo se sposobni recimo – ne da bi to sploh razumeli kot problem – ukvarjati tudi s silno nepomembnimi stvarmi, da nam tako ostane premalo časa in energije za res potrebno in pomembno. Koliko časa recimo gre samo za nepotrebno brskanje po internetu, za ogl...

Biti ponižen , o čemer danes s priliko o izbiranju sedežev želi spregovoriti Jezus, se pravi biti resnično to, kar smo, v vsej svoji bleščeči in senčni resničnosti, je dandanes morda težje kot kdajkoli. Govorimo seveda o naši samopodobi . Ta ima zahtevno nalogo, namreč razumeti, da merila javnega mnenja ne odražajo resnične vrednosti človeka, da se ta torej ne meri v tem, kdo je na prvem mestu, kdo je najbolj všečen, priljubljen, uspešen, temveč v tem, kdo je na svojem pravem mestu. »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)  Toda takšne standarde smo pač proizvedli, standarde »prvih mest«. Nekdo je tako pomemben in vreden, če je zdravnik ali direktor uspešne firme, nekdo je ničvreden, če je smetar ali čistilka, nekdo je oboževan, če zgleda mlad tudi pri petdesetih, nekdo je grd, če ima – kar je nekaj najbolj normalnega – v času odraščanja na obrazu kup mozoljev. Realni, ponižni, se pravi normalni ljudje, v tem svetu niti ne moremo biti ...

Ste že videli rezultate ankete, ki pravi, da je pri osnovnošolcih, starih med 12 in 15 let, orodja umetne inteligence (UI) že uporabljalo 88% vprašanih? Seveda gre za precej pričakovan podatek. Bolj pa vas bo presenetilo, da omenjeni najstniki teh orodij ne uporabljajo samo za šolsko delo, temveč se nekateri od njih k umetni inteligenci zatekajo zaradi osamljenosti, za preganjanje dolgčasa in kot k prijateljici.  Seveda se UI ni treba bati, vse dokler razumemo, da je ta kot vsa druga v zgodovini razvita človeška orodja naš pomočnik in ne gospodar. Kakor mnogo stvari se je pač tudi UI razvila iz istega namena kot avtomobil ali pralni stroj, ljudje pač vedno znova iščemo načine, s katerimi bi olajšali svoje delo in življenje. In če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka.  Vendar pa pri takšnem načelu iskanja bližnjic problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, in...

Da bomo dobro razumeli današnji evangelij, se je potrebno najprej vprašati, kaj pravzaprav je resnični mir , se pravi mir, ki ga v naša življenja prinaša Kristus. Tako pogosto ga zamenjujemo z odločitvijo za nekakšno pasivnost, za »ljubi mir v hiši«, torej s prizadevanjem, da bi bilo med nami čim manj sporov in prepirov, tudi na račun naših vrednot. Toda to ni mir. Notranje kuhanje, ki se v nas sproži pri umiku zaradi »ljubega miru«, je samo tempirana bomba, ki se bo ob prvi priložnosti, ko nam bodo popustile zavore, razletela in za seboj pustila pravo razdejanje.  Ker ne moremo biti v sebi mirni, dokler ne živimo v skladu s tem, kar je za nas sveto.  Pri Jezusovem pojmovanju miru gre torej za nekaj več. Jezusov mir je sad nenehnega boja , vendar ne boja proti človeku, temveč boja proti zlu . Gre torej za spopad, ki ga Kristus s svojo besedo najprej zaneti v nas in v našem srcu. Za tisto mučno in težko spraševanje, kaj bi bilo v dani situaciji prav in dobro storiti, ali bi mo...

Kdaj ste zadnjič koga obiskali? Kdaj ste koga zadnjič vprašali, kako je , ne da bi si od njega želeli kako uslugo, in ste pri tem mislili resno? Kdaj ste grdo opazko ali težko kritiko glede drugega človeka zadržali zase? Kdaj ste zadnjič za koga molili? Kdaj ste komu pridržali vrata? Kdaj ste velikodušno ustavili avto pred prehodom za pešce in potrpežljivo čakali?  Gre za preprosta in majhna dejanja prijaznosti . Ta ustvarjajo »nebesa na zemlji«. Preprosta in majhna dejanja, ki merilom »mogočnih« in »bogatih« ne pomenijo nič, so pa nekaj velikega v Bogu. Kajti majhna dejanja prijaznosti, dejanja »nizke Gospodove dekle«, so edina resnično iskrena , ker pač ne sežejo čez svoje sposobnosti – in so ravno zato res izraz prijaznosti.  Prijaznost namreč ni nekaj navideznega in površinskega, ni priliznjeno dobrikanje, ki sega čez samega sebe, ker v ozadju vedno skriva neko osebno korist, tako velikokrat recimo delamo dobro samo zato, da bi ne izgubili dobrega imena ali da bi nam bili ...

Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti . V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost , ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41) Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari . Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti ved...

Slavna prilika o usmiljenem Samarijanu nam vsakokrat znova izprašuje vest, koliko smo danes sploh še ljudje. Se pravi, koliko besede v svojem obnašanju in odločanju sploh še dajemo sočutju , temu preizkusnemu kamnu človečanstva v nas, ki drugega človeka postavi za svetinjo našega ravnanja, in sicer ne glede na to, kdo je, »neki človek«, mu reče Jezus v priliki, lahko bi tudi rekli »kdorkoli«.  In točno ta »kdorkoli«, se pravi človek , ne glede na to, kako izgleda, ne glede na to, kaj se mu je primerilo, tudi ne glede na to, kaj nam je ta naredil, je za nas svetinja, hočem reči merilo našega krščanstva , točno tako, na njem se pokaže, kdo v resnici smo. »Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas definirajo dosti bolj kot naše sposobnosti.« (J.K. Rowling, Harry Potter )  In samo dve možnosti obnašanja sta, dve odločitvi: »videl« – »šel mimo« in »videl« – »zasmilil se mu je« ter nato posledice tega občutja: »Pristopil je in vlil v njegove ...

» Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. « (Mt 16,17)  Petrova zgodba je povest, kako iz sužnosti svojega življenja stopiti v svobodo, h kateri nas kliče Kristus, v katero nas po svojem tihem glasu v vesti vodi Sveti Duh. In On nas vodi drugače kakor to počneta »meso in kri«.  »Meso in kri« je izraz, s katerim evangelist označuje človeškost , katere del je tudi slehernikovo zelo omejeno razumevanje življenja, tako pogosto zaznamovano s strahom in sebičnostjo. Prav ta je velikokrat človeku ovira, da bi delal dobre, plemenite, preudarne stvari, in zaradi katere se človek tako pogosto slabo, kratkoročno, nespametno odloča, tako da izbira hipno korist, ne meneč se za posledice svojih odločitev. »Meso in kri« tako človeka zlahka pahneta v suženjstvo svojih občutkov, v sovraštvo, v jezo, v strah, v zamero.  Ponazoritev tega stanja je dogodek na jezeru po Jezusovem vstajenju (Jn 21,15-19). Peter, obtežen s svojo nap...

» Nikakor, ampak Janez se bo imenoval! « (Lk 1,60)  Kako pomemben stavek! Z njim se je nekaj spremenilo, se je nekaj prelomilo . Tako je rekla Elizabeta, ko so Janezu Krstniku hoteli dati ime Zaharija, kot je bilo to v navadi. Ker ji je tako prišepnil Bog, je vedela slišala, da je treba nekaj narediti drugače kot doslej. Tako se je končalo nekaj starega, tako se je začelo nekaj novega.  Tudi 34 let tega se je nekaj prelomilo , nekaj pogumnih mož in po njih vse slovensko ljudstvo je začutilo, da je treba nekaj narediti drugače, da živeti, kot smo živeli dotlej, v Jugoslaviji, pač ne moremo več. Da je treba potegniti potezo in narediti nekaj drugače . Se osamosvojiti, narediti to, kar je prav, tudi če nam to ne bo nujno všeč.  Toda tista osamosvojitev ni nič vredna, če se Slovenija ne osamosvaja vedno znova, če ne vsako leto spet z nečim starim ne prelomi in začne nekaj delati drugače. In v tem času to recimo pomeni prenehati z vsesplošno histerijo, da se moramo vedno znov...

V evangeliju danes Jezus svojim učencem postavi obzorje , program kristjanovega življenja. Vendar ne z neko določeno končno točko življenja, kakor bi morda na prvi pogled mislili, temveč smer naslednjega koraka. »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil,« (Lk 9,24) To je načrt nekega življenja, ki se gradi samo z naslednjim korakom. Naša poklicanost . Živeti svojo poklicanost pomeni torej svoje življenje dobro porabiti . »Izgubiti svoje življenje« za pravo stvar. In dobro porabiti svoje življenje se da, če ga porabimo za Kristusa .  To ne pomeni nujno umreti ali trpeti , kakor je trpel in umrl Jezus. Tudi ne pomeni nujno dati svojega življenja kot mučenec za vero. Nekateri so poslani tudi za to, večinoma pa ne. Ker sem prepričan, da tega preprosto ne moreš storiti, če se nisi že prej vadil v tem, kaj pomeni dati svoje življenje za Kristusa, torej ne enkrat samkrat, temveč vsak dan.  Zato »izgubiti svoje življenje ...

Čudež pomnožitve kruha ne govori toliko o tem, kako velikih stvari je bil sposoben Jezus, temveč o tem, kako zelo ljudje Jezusa potrebujemo . Da ne moremo brez njega. Tako ganljivo se mi zato zdi, da tega, kar so tedaj, sredi svoje puščave , v kateri so se znašli – se pravi bolečine, zapuščenosti, pomanjkanja, stiske – da tedaj tega, kar so ljudje potrebovali, niso šli iskat drugam, kakor so rekli učenci: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke.« (Lk 9,12) Ne, ti ljudje so raje vztrajali pri Jezusu. Računali so nanj . Ker so vedeli, da jim edino On lahko da prav tistega, kar so potrebovali.  In jim je res dal: ne samo kruha, dal jim je občutek odgovornosti drug za drugega, dal jim je družino, tistih petdeset ljudi, s katerimi so sedeli in si delili stisko in hrano v njej, dal jim je ljubezen, dal jim je pogum, da so radodarni, dal jim je občutek skrbi za drug drugega. On jim je dal tega, kar je pogasilo njihovo lakoto.  Zakaj torej mi iščemo odrešenika drugje? Zaka...

» Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! « (Jn 13,34)  Nova Jezusova zapoved, tako jasna in tako težka, ljubiti . Tako jasna, ker vemo, kaj pomeni ljubiti, vsakdo to zna, vsakdo je že izkusil, kaj to pomeni. In tako težka, ker natanko vemo, da pomeni ljubiti nek napor in jo zato velikokrat skušamo narediti za nekaj, kar ni ljubezen. Prav zato ima Jezusova zapoved tudi razlago. Njegova zapoved je ljubiti tako, kakor nas je on ljubil .  Kaj naj bi po mojem to bilo, naj vam ponazorim s primerom kateheze, ki smo jo pred kratkim izvedli v 9. razredu. Mladi so v dveh skupinah tekmovali, kdo bo prej napolnil kozarec, tako da so z žličkami vodo prenašali iz posode na drugi strani učilnice. Mučno, dolgotrajno delo. In jim je vendar dobro šlo. Toda kaj, ko sem jim tik pred tem, ko bi ena skupina napolnila kozarec, vodo izlil proč – in so morali začeti znova. Čeprav so me njihovi pogledi prebadali, vseeno niso odnehali. Še naprej so brez besed potrpežljivo prenašali vodo. Tudi te...

» Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke .« (Jn 10,28)  Ko je evangelist Janez zapisal ta stavek, je za »iztrgati« uporabil glagol harpazo , ki se v Svetem pismu uporablja, kadar želi kdo govoriti o nasilnem, agresivnem prijetju. Verjamem, da ne slučajno. Svetopisemski pisatelj se je pač po Jezusovem oznanilu zavedel, da je nasilje ena od najbolj mogočnih stvari, ki nas lahko iztrga iz Božje roke , torej kar lahko iz nas iztrga tisto Božje, ki ga vsi nosimo v sebi po Njegovi podobnosti – če pustimo, da se nas polasti. Če verjamemo njegovi skušnjavi, da bomo z nasiljem prišli do več moči, do zadoščenja, ko smo bili oškodovani, do prevlade nad drugimi, torej do dosege svojih ciljev in želja.  Kar je kratkoročno morda celo res. Toda samo kratkoročno. Težava nasilja je namreč v tem, da z vsakim dejanjem raste in se ga ne da kar tako ustaviti. Tako zelo, da tudi samega nasilnika slejkoprej doleti nasilje: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52)  Toda četudi ...