Borci proti obupu


Viseti na križu je težka stvar, trpeti, trpeti na telesu in duhu, trpeti, ker te boli in ker se ti posmehujejo. Ne samo zato, ker to boli, ni to najhuje, kar se ti lahko zgodi, najhuje je, da se te ob tem zlahka poloti obup. Saj si takrat vendarle ničla, ker se ne znaš in ne zmoreš rešiti. In to ti govorijo vsi okoli tebe, tako naglas, da jim zlahka začneš to tudi verjeti. 

Vsi trpimo. Vsako življenje je težko. »Omadeževano je z zlobo in izgublja se v tragediji, zato potrebujete nekaj, kar bo to stanje uravnotežilo, saj boste sicer postali zagrenjeni. Če pa ste zagrenjeni, neizogibno postanete maščevalni in kruti.« (J. Peterson) Zato je izrednega pomena, kako se na take napade obupa v svojem življenju odzivamo. Ker je najhuje, če ne naredimo ničesar. 

»Levi« razbojnik 

To je dejanje obupa, ki ga danes tako pogosto srečujemo. Ne narediti ničesar. Podoba tega je »eden od hudodelcev, ki sta visela na križu,« ki je Jezusa »preklinjal in mu govóril: ›Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!‹« (Lk 23,39) Pričakovati, da bo nekaj, kar bi moral, namesto tebe naredil kdo drug. Jamrati, da nima smisla se truditi, ker gre itak vse navzdol. Bežati pred izzivi in lastnimi odgovornostmi. Vedno iskati zunanjega krivca in prelagati svojo odgovornost na druge. In takih ljudi je danes veliko. 

V bistvu ne bi moglo biti drugače. Naši starši so nam, seveda iz čiste dobrohotnosti, skušali življenje čimbolj olajšati. Izkusili so vojno, bilo jim je težko, niso hoteli, da bi njihovi otroci doživljali enako. Zato so prestrezali naše napore, napade na nas, namesto nas so garali, stregli so nas. Lepo od njih. Vendar pa so nas s tem tudi oropali moči, ki pa se krepi prav v težavah in preizkušnjah, moči, ki jo otrok pridobi predvsem takrat, ko mu je težko. In smo tako počasi razumeli, kakor da smo nesposobni življenja. Nihče nam ni zaupal odgovornosti, da bi se na napakah učili, da bi zdržali batine, da bi tako spoznali svoje omejitve in svoje moči. In smo tako postali prestrašeni ubogljivi (in upogljivi) sužnji. 

»Desni« razbojnik 

Drugi razbojnik je bil vzgojen drugače. Bil je borec, ne suženj. Dobro, v življenju je storil tudi grde stvari, tega se zaveda, in ravno te grde stvari bi ga mogle onemogočiti. Vendar je v sebi, kljub svojemu zlu, našel nekaj, s čimer se je proti obupu svojega življenja boril, nekaj zaradi česar ni obupal nad sabo. Rekel je, da ni delal prav. To je bilo njegovo dejanje upanja, ki se je izkristaliziralo v nekaj izjemnega: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« (Lk 23,42) 

Kako v sebi vzgojiti takšnega borca proti obupu? Delati, kar počne Jezus na križu. Samo tam je, kjer mora biti, in ne beži od tega. Samo poskuša zdržati. Ker ve, da zmore. Ker je to nekaj, zaradi česar je prišel na svet. In to je vse. »Če sprejmemo svojo odgovornost do sebe in do drugih ljudi, potem živimo življenja, ki so smiselna, in to nam preprečuje, da bi bili pokvarjeni. To nam zagotavlja zdravila proti katastrofi.« (J. Peterson) Proti obupu nad svetom in nad samim sabo.

(misel na praznik Kristusa Kralja, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več