Kaj lahko v kaosu naredi mali Nihče?


Morda gre celo za načrtno ustvarjanje anarhije, kar se godi v našem narodu, v anarhiji je pač lažje vladati. A razmere v svetu in naši deželi, v kateri gre res bolj ali manj vse narobe, nam dajejo tudi vtis od Jezusa napovedane eshatološkosti, prelomnosti teh časov. 

Poslednji časi? 

 Ko nam ni več dragoceno človeško življenje, ko padajo tudi druge dolgo spoštovane vrednote, ko se dogaja kolaps v prometu, ko smo se začeli bati za svojo varnost in varnost naših otrok, ko se počasi, skoraj nezavedoma odpovedujemo svobodi in demokraciji, ko gre kljub razmahnjenemu potrošništvu celo ekonomiji slabo. Ko se torej pred našimi očmi sesuva vse, tudi tisto, kar se nam je zdelo vedno tako zelo trdno in nezlomljivo, kakor Jeruzalemski tempelj, da, ki je kmalu po Jezusovem času tudi pristal v razvalinah: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6) Treba je pritrditi, vse, prav vse je neobstojno, vse minljivo. »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba.« (Lk 21,10-11) 

Časi odločitve 

Morda je vse to provokacija, kaj pa vem. Toda ali niso provokacije zato, da izzovejo naš odziv, da pokažejo našo pravo naravo? Nekaj je vsekakor jasno: ko gre za prelomne čase, kot so naši, ti vselej zahtevajo odgovor navidez nemočnega posameznika. Odgovor, ne bega, kajti »ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite.« (Lk 21,9) Precej običajno je namreč, da se zaradi strahu – kaj pa sploh lahko naredi en sam majceni človek? – na zahtevne čase ljudje odzivamo, kakor da jih ni, na probleme, na pereča vprašanja, da torej pred njimi zbežimo v zabavo, v drogo, v delo. Ali še bolje, da preprosto pustimo, da nas odplaknejo, kamor hočejo, da se prepustimo toku, češ, »to ni naš problem«. 

Spomnimo se časov izpred 80 let, preberimo kako knjigo o njih, o vojni, o časih pred njo in po njej. V tistih težkih časih, precej podobnih našim, kakor svetilniki vznikajo drobne zgodbe ljudi, ki so razmišljali, ki so sredi kaosa ohranili zdravo pamet, ki se niso prepustili ne malodušju ne vplivu množice. Ki so se odločili za vsako ceno ohraniti svoje vrednote in se na podlagi njih tudi odločati – delati, kar je prav, ne glede na to, ali se je to skladalo z mnenjem okolice, ne glede na to, ali je to pomenilo tvegati svoje življenje. Ti so končali vojno, ne vojaki, ne politiki, vam povem. In kdo jo bo končal danes, če ne mi? 

»Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem‹ /…/ Ne hodite za njimi!« (Lk 21,8) Bog nas je namenoma postavil v ta čas, tako verjamem, daje nam odgovornost biti stanoviten – ohraniti v kaosu mirnost in odločnost. Slediti njemu, našim prednikom in zdravi pameti, ostati trden, odločen, stabilen človek, osredotočen na Njegovo »zgovornost in modrost« (Lk 21,15) Slediti Njemu, dan za dnem, kot mali Nihče, v drobnih, nepomembnih odločitvah, to pomeni premagovati kaos.

(misel na 33. navadno nedeljo, leto C)
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več