Noetova barka

V nedavni kampanji pred referendumom o »zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja« je bilo glavno sporočilo pobudnikov tega zakona mogoče skrčiti v par sodobnemu zahodnemu človeku zelo všečnih krilatic: da gre za »pravico odločanja o samem sebi«, da gre za »svobodo posameznika«, za »sočutje« do tistih, ki trpijo, da z evtanazijo nekomu zagotavljamo »dostojanstvo«, da gre pri pomoči pri samomoru celo za »ljubezen do bližnjega«. 

Površinskost 

Gre za zelo domišljene parole. Francoska filozofinja Chantal Delsol namreč pravi, da se moderni človek namesto »Kaj je res?« pri sebi sprašuje »Kako dobro živeti?«, oziroma po domače »Kaj mi je všeč?« Da torej namesto resnice danes prevladuje pragmatična skrb za dobro (beri: udobno) življenje. Če torej zaigramo na strune »pravic« in vplivamo na čustva, se pravi, če nagovarjamo tisto, s čimer je pri človeku najlažje manipulirati, bomo tudi sicer dobro misleče ljudi prepričali, da je nadvse humano dejanje celo tisto, kar smo imeli še do pred kratkim za nekaj nedvoumno zlega in prepovedanega, denimo umor človeka. 

To je samo eden od nedavnih primerov, s katerim se razkrinkava velika beda našega časa: kako zelo smo postali površinski! Kako hitro nas zamotijo čustva, kako brez težav nas prepriča udobje, kako radi se izmaknemo težjim temam, kako hitro se odpovemo (miselnemu) naporu. Sploh ne moremo preko teh stvari! Lahko rečemo, da smo postali zadrogirana generacija, ki ne ve, kaj se ji dogaja, tako kot tista pred potopom tudi naša tišči glavo v pesek. »Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega.« (Mt 24,38-39)

Čas tišine in luči 

Prav neverjetno je gledati nemoč sodobnega človeka pred ponudbo udobja! Morda je težava tudi v tem, da se nam stvari prehitro dogajajo, tako potem nimamo ne časa ne energije, da bi dogodke razumeli in svoje odločitve pretehtali. Tako se nas res zlahka prisili v hipne, čustvene odločitve. A to nič ne spreminja naše vloge, tudi mi bi morali narediti Noetovo barko. Ali pa nas bo kakor druge odneslo. 

Kot Noetova barka našega zmedenega in podivjanega časa nam je podarjen advent. Čas prižiganja luči, ne tistih zunaj, tistih znotraj nas. Da bi opazili, da bi videli, da bi razumeli svoje življenje. Zato so luči, ki jih potrebujemo, danes predvsem nekoliko zaustaviti tempo svojega življenja, umiriti čustva in skrbi, sredi hrupa ustvariti tišino. Moliti. Brati. Izklopiti se od telefona in medijev. Vzeti si čas za pomembno. Pretehtati, prespati odločitve. Biti iskren do samega sebe. To pomeni biti »buden«, k čemur nas poziva Jezus, torej iskati Gospoda v vsakdanjiku, v svojih tudi banalnih odločitvah, medtem ko jemo in pijemo, se ženimo in se možimo, ko smo na polju in ko meljemo, to pomeni ga pričakovati, bdeti, da ne pustimo v svojo hišo koga, ki ne spada vanjo.

(misel na 1. adventno nedeljo, leto A)