Bolečina spominjanja

»Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan.« (Jn 6,39) 

Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred smrtjo. Teden dni po njegovi smrti sem se vrnil na fakulteto v Rimu. Po enem od predavanj mi je postalo zelo hudo, da sem se skril nekam za predavalnico in tam jokal z dlanmi na obrazu. Mimo je prišel profesor in me opazil. Stopil je k meni in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu. In takrat mi je povedal nekaj besed, za katere mu bom večno hvaležen. Rekel mi je, da smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. Da bom to praznino po očetu vedno nosil s seboj. In da se moram zato z njo naučiti živeti, da je ne smem napolniti s čim drugim. Ker je namreč ta luknja nekaj, s čimer bo moj oče vedno v meni. 

Bolečina spominjanja. Težka stvar, ki jo radi preganjamo iz svojega življenja. Se že zamotimo s čim, s kakšnim delom, zabavo, z drugo osebo ali s čim podobnim temu, kar smo izgubili. Težko si privoščimo razkošje, da bi zares doživeli bolečino, da bi jo do dna izjokali, dokler ne bi ta sama od sebe izzvenela v kaj drugega. In to ni dobro. 

Bolečina spominjanja. Če prav razumem Jezusa, ki pravi, da je volja našega Očeta, da se nič njegovega ne izgubi, da torej nič, kar je v nas in med nami Njegovega, ne bo propadlo, da ne bo izginilo, da bodo zares pomembne stvari ostale za vedno, potem moram dojeti, da je tudi to, kar je ostalo v meni za mojim očetom, ta bolečina, ta solza, ta težak občutek v prsih, ko ga pogrešam, nekaj, kar Bog noče, da bi minilo. Ker je to nekaj svetega. Ker je to nekaj Njegovega, njegov dar, s katerim moj oče ostaja v meni za vedno prisoten, pa čeprav z bolečino. Neprekinjena vez med očetom in sinom. 

Kajti bolečine, ki jih v našem življenju povzroča smrt naših dragih, so morda še edini prostori, v katerih še zares pristno upamo in ljubimo. V katerih res verujemo. V katerih se pokaže resnična veličina tega, kar je lahko človek. Da, bolečina spominjanja je večno prebivališče ljubezni in njen morda najbolj pretresljivi obraz.

(misel ob prazniku vernih duš)