Iskrenost kot pot do Boga

 

Nihče ne želi biti grešnik. Nihče si ne želi biti slab človek. Radi bi bili dobri ljudje. Še več, v sebi nosimo celo veliko sanjo po tem, da bi bili popolni. Vredni pohval, stoječih ovacij, priznanj in kar je še podobnih stvari časti. Še bolj kot zaradi prijetnega občutka ob vsem tem predvsem zato, ker vse to dandanes razumemo kot nekaj, kar potrjuje našo vrednost in dragocenost. 

Toda danes govorimo o realnosti, ne o sanjah. Prilika, ki jo pove Jezus, je namenjena »nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge,« (Lk 18,9) se pravi tistim, ki s samim seboj niso bili realni. Iskreni do samega sebe. Hotel je povedati, da je naša realnost pač nekaj zlomljenega. Hotel je povedati, da je v vsakem od nas tudi senca zla. In da, slabotni kot smo, ne delamo vedno tistega, kar bi si želeli, še manj tistega, kar bi bilo prav. In da se je tega pomembno zavedati. Ker je pomembno, kakšna je pri tem nujnem odkritju naša reakcija. 

Strah pred napako 

Kajti ko to odkrijemo pri sebi, ko se torej zavemo svojega greha – pa naj smo ga naredili nalašč ali po nesreči – je reakcija običajno vedno ista: ustrašimo se. »To vendar ne moremo biti mi!« Toda kolikor težko je že soočiti se s tem, da smo sposobni tudi slabega, je hkrati izredno pomembno, kaj s tem strahom naredimo. 

Kajti iz tega razočaranja nad samim seboj, ko se razbije naše notranje zrcalo popolnosti, ter posledično iz strahu, kaj si bodo zaradi tega drugi mislili o nas, te stvari instinktivno pred seboj (in drugimi) skrijemo, jih zanikamo, se delamo, kakor da jih ni. Najlažje tako, da se pred drugimi in seboj hvalimo, druge pa zaničujemo. To je tudi reakcija našega farizeja (Lk 18,11-12), najbolj normalna in pričakovana reakcija, sploh če razumemo, da si napake zaradi lastnega ugleda in samozavesti preprosto ne moremo privoščiti. 

Iskrenost uničuje zlo 

Toda Jezus meni drugače: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,14) Pravi, da je zanikanje lastne resničnosti nekaj nizkotnega, celo uničujočega, saj gre za idealen način, kako pustiti zlu delovati naprej, dokler ne zavzame našega celotnega življenja. 

Zato je treba ta strah razumeti, a mu ne dopustiti, da deluje v nas. Kar pomeni, da je treba biti do sebe vedno brutalno iskren, šele v tej iskrenosti namreč razumemo svojo resnično resničnost, namreč resničnost nekoga, ki potrebuje Boga: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk 8,13) Samo ta globoka iskrenost lahko popolnoma omeji škodo, ki jo naredi naš greh, še več, pomaga celo, da se sredi svojega zla odpremo za Boga. »Kesanje je zagotovo nesporen sad Svetega Duha in eno najmanj oporečnih znamenj njegovega delovanja v duši,« pravi duhovni učitelj A. Louf. In ko pustimo ljubezni Boga, da se nas v svoji slabosti dotakne, se ta razširi tudi okoli nas. Da, tako čudodelna je moč iskrenosti.

(misel na 30. navadno nedeljo, leto C)