Revolucija nežnosti


Obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti, tako so ugotovili že stari Grki. In danes živimo prav čas surovosti, tako je v nekem pogovoru rekel p. Branko Cestnik. Da je res tako, nam je dovolj, da samo na kratko ošvrknemo katerikoli pogovor med nami. Če smo res iskreni, bomo ugotovili, da je v ozadju našega obnašanja neko ne vem od kje – morda smo se nalezli retorike medijev – napihovano sovraštvo in nestrpnost. 

Morda pa je krivo prepričanje, da je uspeh mogoče doseči le za ceno neuspeha drugega, kar se je tako močno zalezlo v vedenje ljudi, da ni več omejeno le na vodilne položaje. Grobost v odnosih med otroki, starši in učitelji, pacienti in zdravstvenim osebjem je danes žal nekaj vsakdanjega. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od običajnega (kulturnega) obnašanja. 

Tako zelo goreče reklamiranje evtanazije v zadnjem času in poteze družbe, ki zadevajo skrb za stare ljudi, to samo še bolj izrecno prikazujeta. Veliko je lepih besed, a s starimi ljudmi se danes govori večinoma samo še kot o bremenu in stroških. 

Današnja Jezusova prilika govori o revoluciji nežnosti, o kateri je govoril pokojni papež Frančišek: »Nežnost, daleč od sentimentalizma, je prvi korak, da se preseže upognjenost vase, da se izstopi iz egocentrizma, ki kvari človeško svobodo.« Prisluhniti, opaziti, spoštovati, sprejeti. To, kar pred kričanjem vdove stori surovi sodnik, ki je, to lahko rečemo, podoba vsakega izmed nas, saj ima vendar vsak pred tem, ko kaj stori, pred sabo »sodbo«, o kateri odloča. In da, če želite, čas surovosti, ki nas je oblikoval v človeka, ki »se ni bal Boga in se ni menil za človeka« (Lk 18,2) – kakor nadležna kričeča vdova – od nas, ne od medijev in ne vladajoče klike, zahteva spremembe v vedenju, spremembe v odločitvah: »Bom tej vdovi … vendarle pomagal do pravice.« (Lk 18,5) 

Čeprav se zdi, da gre za jalovo delo, za kapljo v morje, je vendarle prav to izpolnitev Jezusovega naročila, zaradi katerega pove tole priliko, da je namreč treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Upreti se utrujenosti v samem sebi, upreti se običajnemu in lagodnemu, v tem je revolucija nežnosti, in vztrajnost pri tem, to je tista, kar spreminja stvari – seveda najprej in predvsem v nas. In vemo, da se prav tam zgodijo najpotrebnejše spremembe …

(misel na 29. navadno nedeljo, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več