Miklavževa šiba

Dobrega moža Miklavža kljub vsemu lepemu in dobremu, ki nam ga na jutro svojega godu natrosi v nastavljene peharje, velikokrat povezujemo tudi s šibo. Prav lahko bi jo v maniri »osvoboditve« sodobnega človeka razumeli kot ostalino starih, mračnih, nerazumnih časov, v katerih je Cerkev strašila ljudi s peklom. Toda ta šiba, ki jo Miklavž sem pa tja komu še podari – tudi meni jo je! – skriva v sebi morda že nekoliko pozabljeno potezo ljubezni. 

Svarilo 

Ta šiba se je namreč nato ponavadi znašla nekje na vrhu kakšne omare in je bila zelo redko uporabljena, če sploh kdaj. Toda celo leto je ostala na vidnem mestu: za otrokom zelo potrebno svarilo, da so v našem življenju stvari, ki se jih ne počne, ker to prinese slabe posledice. Zato je Miklavž poleg fig, pomaranč in sladkarij vedno podaril tudi šibo. Vsak človek namreč ne potrebuje samo nežnosti in dobrote, vsakdo potrebuje tudi to, da se mu postavi pravilne meje. Se pravi, da se zaveda tega, kaj sme in česa ne. Temu je bila namenjena Miklavževa šiba. 

Ko govorimo o pomanjkanju moralnega kompasa, torej občutka za »prav« in »narobe«, se je težava našega časa namreč pojavila predvsem v tem, da se je z nebrzdanim razmahom pravic in z označevanjem tistih, ki so še premogli kritičen glas, za nestrpneže in fašiste, umorilo avtoritete. Se pravi tisto večje od človeka, kar je bilo treba spoštovati in se mu pokoravati. (Med te ubite avtoritete gotovo še bolj kot nekdaj spoštovane pozicije v družbi najprej štejemo moške v družini.) S tem smo sicer pridobili veliko »svobode«, ob tem pa smo izgubili trdnost, stabilnost, orientacijo. Kjer namreč vsakdo lahko počne, kar se mu zahoče, se tako velikokrat razmahnejo vse najgrše stvari, ki jih je sposoben človek. In veliko trpljenja. 

Božja šiba - Janez Krstnik 

Zato se Miklavževa (in Božja) ljubezen kaže tudi kot dar šibe. Ena takšnih šib, s katerim je Bog pripravljal prostor odrešenju, je bilo tudi pričevanje Janeza Krstnika. Ta je jasno in zelo direktno povedal, da so nekatere stvari napačne: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj.« (Mt 3,10) Ne ker bi jih s tem želel kaznovati ali jih uničiti, temveč da bi jim pomagal v življenju spet postaviti Boga na svoje mesto. Kot avtoriteto, kot temelj odločanja. Kot mejo, ki se jo spoštuje in se je ne sme prestopiti. 

Vsak od nas potrebuje takšne jasne besede. Da je nekaj narobe. Da nekaj ni prav. Kajti seveda si vsi želimo biti dobri, a delamo tudi napake. In zato se stvari ne da popraviti, če ne vemo, da jih delamo narobe. Zato je treba te stvari povedati. Treba je biti v službi resnice. Tudi če krute resnice. Da »ne ubijaj« pomeni »ne ubijaj«. In pika. Da so stvari, pri katerih ni debate. Ker bo sicer zelo hudo. 

Zato je svarilo zelo konkreten izraz ljubezni.

(misel na 2. adventno nedeljo, leto A)