Nove sanje

Predstavljam si, da si je Jožef stvari za svoje življenje zamislil povsem drugače, kot so se potem zgodile. Veselo pričakovanje zakona z vzorno deklico Marijo in nato mirno, povprečno življenje v neki anonimni oddaljenosti. Nato pa pride presenetljiva, težka novica, ki vse to vrže s tečajev: noseča Marija. In Jožef je postavljen pred težko odločitev, ki bo v vsakem primeru porušila tisto, kar si je zamislil. 

V takih situacijah običajno zamerimo Bogu. Sovražimo ga, da nam uničuje tisto, kar smo si zamislili kot najboljše za svoje življenje. Toda ko Bog kaj uničuje, to naredi samo zato, da namesto tega ustvari kaj novega. »V človeku ne nastane nobena stiska, razen če mu Bog hoče pripraviti novo rojstvo.« (J. Tauler) Tako Bog Jožefu prav preko te zagate podari nove, boljše sanje: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20-21) Sanje za ves svet, vse človeštvo, za vso zgodovino, ne samo za Jožefovo in Marijino zgodbo. 

Mora vedno biti po moje? 

Normalno je, da se težko odpovemo svojih sanjam, planom, načrtom, ena od bolezni zahodnega sveta je želja, da bi vse nadzorovali, načrtovali, izbirali, da bi resničnost podredili svoji volji. Radi bi, da bi bilo za vsako ceno »po moje«, smo pač navajeni z veliko stvarmi upravljati, življenje podaljšujemo, bolezni zdravimo, na raketah se vozimo, ovce kloniramo, vreme napovedujemo, si pač predstavljamo, da imamo svoje življenje pod kontrolo. Zato smo tako zelo sesuti in prizadeti, morda celo užaljeni, kadar spoznamo, da pa nas življenje presega. Kakor je to v trenutku svoje stiske spoznal sveti Jožef. 

Od njega se naučimo pravilne reakcije. »Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.« (Mt 1,24) Resnično pogumno je premagati svojo trmo in sprejeti, da še nekdo drug oblikuje tvoje življenje. Resnično pogumno je dovoliti, da gre drugače, kot si želiš. Ker takrat ne veš, temveč veruješ. 

Vera 

Takrat razumemo, da so situacije, v katerih najbolj rastemo, prav tiste, ki jih ne obvladujemo. Kadar ne moremo spremeniti zunanjih okoliščin, smo namreč postavljeni pred izziv, da spremenimo sebe. To je na koncu tisto, kar je pomembno. To je nenazadnje tisto, preko česar Bog prihaja na svet tudi danes. Ko mu prepustimo volan. 

»Življenje dobi svoj smisel in lepoto šele takrat, kadar ga nehamo nadzorovati in ga sprejmemo takšnega, kot nam je dan za dnem dano.« (J. Philippe) V njem, tako verjamem, kakor Jožefu tudi nam govori Bog in nas usmerja tja, kamor moramo priti. Pa četudi to ni ravno tisto, kar smo si zamislili.

(misel na 4. adventno nedeljo, leto A)