Videti prav

V težkih časih živimo. A ne mislim reči, da v časih, ko ni več ničesar dobrega in lepega, temveč v časih, v katerih sta zlo in posledični obup prišla do še več besede kot navadno. Govorim o časih, v katerem je zlo, ki ga je že tako lažje slišati od lepega in dobrega, z mediji le še okrepilo svoj glas, da se nam je začelo zdeti, kakor da je na svetu samo še to. Da ni več dobrega, lepega, svetega, samo še grdo in slabo. Je namreč vedno tako, da so lepe stvari tihe in nežne, da so dobre stvari tako blage in mile, da se nam zdijo samoumevne in neopazne. Grde, slabe stvari, škandali, grehi, napake, porazi, te pa so agresivne, te kričijo, te opozarjajo nase, pozornost pritegujejo, veliko bolj kot tisto lepo in dobro. In te slabe stvari, ki tako rade izstopajo, nam dajejo vtis, kakor da je lepo povsem izginilo. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) 

Utrujenost duha 

To v nas ustvarja svojevrstno utrujenost, nehali smo se truditi za dobro, misleč, da ne zmoremo več tega boja. Da je obup premočen, da v boju z njim ne moremo zmagati. Da nima smisla upirati se temu, ker je samo vprašanje časa, kdaj se bomo zlomili, ker se zdi, da je v našem svetu in življenju preprosto vse narobe. In samo narobe. Morda je to posledica tudi našega udobja, v katerem smo vajeni, da je vse tako, kot hočemo. In če kdaj ni tako, potem takoj izgubimo vso voljo. Ne borimo se več za lepoto! 

 In ko nehamo s tem, začnemo gledati na vse kot na slabo, svet je slab, ljudje so slabi, na podlagi enega samega dejanja jih označimo za take. In je potem v naši navadi, da, potem ko nekoga vidimo v slabi luči, kot takega obravnavamo vedno, tudi vedno več razlogov vidimo, da je to res, da imamo prav, da se nismo motili. In se potem začeli do njega tako tudi obnašati. Ne borimo se več za lepoto v drugem, v svetu, to je tisto, s čimer danes zmaguje zlo. In obup. 

Boriti se za lepoto 

Toda morda gledamo napačno. V to nas želi danes prepričati Jezus: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij.« (Mt 11,4-5) 

Življenje je težko, res je. Zla je veliko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Celo več je je. Le da lepoto vidijo tisti, ki so jo pripravljeni iskati, in to vedno. Za vsako ceno. Ker lepote ni sposoben videti le, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. In pri nekaterih ljudeh in nekaterih dogodkih v našem življenju se je res treba resnično hudo boriti, da nas ne bi prepričala, da v njih ni lepote in da je nikdar ne bo. 

Ampak za to se je treba zavestno odločiti. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzgajati se za lepoto. To je eden od načinov, kako se uspešno boriti proti obupu našega časa.

(misel na 3. adventno nedeljo, leto A)